Razumljivo je, da si je kultura pustila brezsramno laskati v časih mehkega nacionalizma in osamosvajanja, ko jo je država vzela v svoje toplo naročje sladkih besed: svojo malo požrtvovalno narodotvorno kulturo z njeno neprecenljivo vlogo pisane besede pri ohranitvi jezika in kulturne specifike. Sedi, pridna, pet. Laskanje kulturi nas je zaslepilo do mere, ko smo začeli verjeti, da v naši evropski in svetovni soseščini res ni nobene druge nacionalne zgodbe, ki bi za svojo ohranitev prav tako uporabljala pero, namesto meča in ognja. Kultura je bila nad vlogo, ki so ji jo podelile zgodovinske okoliščine, tako navdušena, da je povsem pozabila uporabljati svoj kritični aparat, zavrgla je načelno skepso in zdravo distanco do nacionalnega mita. Predvsem pa jo je laskanje zaslepilo, ker si je kot lahka dama od sladkih besed obetala, da se bodo enkrat spremenile v meso. To se, vemo, ni zgodilo. Politika kulture za vse njene zasluge nikoli ni nagradila s stvarnim izboljšanjem razmer, v katerih nastaja. Nasprotno, v isti sapi z zaljubljenim žgolenjem že 20 let postopoma znižuje produkcijske pogoje za kulturo. »Utemeljenost na kulturi« je retorična figura, politično čipkanje in prilizovanje kulturnemu sektorju. Politika je že davno ugotovila, da je nekaj puhlic povsem dovolj za nevtralizacijo intelektualne superiornosti kulturnega razreda, predvsem pa »kulturne elite«. Še huje, ta, ki sebi pravi kulturna elita, državotvorni propagandi najpogosteje pritegne.
Leporečje je toliko bolj sladko, ker ne pokori le kulture, pač pa prinaša točke tudi pri širši publiki. Tako priljubljeno in uspešno je, ker politik v tem obredju praznih besed ne more storiti ničesar narobe. Ko neki prezgodaj ostareli deček iz parlamentarnih klopi že tisočič ponovi tisto romantično o narodu pesnikov, se ne more zgoditi nič nepričakovanega in neprijetnega. Kultura je pomirjena, Slovenci pa se lahko še enkrat znova počutimo, opomnjeni na svoje brezmadežno rojstvo iz kulture, kot da smo popek sveta. Če naša ekskluzivnost in edinstvenost nimata nobene zveze z realnostjo okoli nas, toliko slabše za realnost.
Se je kultura temu paradiranju praznih besed in vezanju kulturnopolitične slame že kdaj zares uprla? Kultura in politika sta več kot očitno v precej stanovitni, kakor koli že bolestni španoviji. Prva upa, da jo ima druga zares rada, da vse skupaj niso le besede, druga se počuti vsako leto bolj suverena, ko prvi natika rogove in spore uspešno zgladi s sladkimi besedami. Tako tudi ni nenavadno, da lahko v letu Cerarjevem 2014 spet slišimo suvereno vrnitev dikcije o državotvorni kulturi. Kulturni sektor je ravno dovolj obupan in naveličan vse slabših razmer, da se je spet ujel v past upanja. A dikcija državotvorne kulture je še enkrat zgolj mehka grožnja kulturi, od katere politika ne želi kritične misli in povzdigovanja glasu. Pričakovanje državotvornosti pomeni pričakovanje podrejenosti, spravljivosti in preračunljive zadržanosti, če si kultura ne želi dodatno poslabšati razmer. Če ne bo pridna, bo uresničila trdo grožnjo: pri vprašanjih financiranja bo pred kritično ustvarjalnostjo dobila prednost neproblematična, domačijsko naravnana. Les, keramika, kamen, slama, čipke, kot je svojo vizijo lepo razložila nova ministrica za kulturo, medtem ko smo mi mislili, da poka vice.
Vredno se je spomniti – preden postane uporabljanje kulture in državotvornosti v istem stavku običajna sestavina našega globoko nevrotičnega vsakdanjika – da kultura ni in ne more biti državotvorna. Lahko uporablja postopke, načine in sredstva kulture, a v kulturi, ki je v kakršni koli funkciji države, ni kulture. Kultura je po definiciji tisto, kar spodjeda idejno in ideološko ozkogledost, sploh pa se nikoli ne spušča na raven zagovedne zagledanosti vase, še zlasti ne nacionalne. Kultura ne more biti zapiranje med štiri stene, branjenje zamišljenih meja in utrdb ali podpora fantazmam superiornosti. Tudi ne skromni samozadovoljnosti, značilni za naše kraje.
Ponovno okrepljena dikcija državotvorne kulture ima še eno dimenzijo. Odlično se poda k drugim dejstvom slovenske politike, katere glavna značilnost je v zadnjem desetletju postala nezmožnost in nekompetentnost. Le nesposobna politika lahko verjame, da bi morala kultura krpati luknje, ki jih ni sposobna zakrpati sama. Da bi morala biti slovenska kultura lepilo, ki bi Slovence držalo skupaj, medtem ko nas od države vse bolj odtujujejo njene finančne, gospodarske in socialne politike. Nesposobnost realne politike naj bi na svoja ramena prevzel kulturni resor in v nas vzdrževal – ali pač od mrtvih obujal – domoljubna čustva in nacionalni ponos. Kulturni resor je naši realpolitiki bergla, plan C, ideološki izhod skozi zadnja vrata, ko je brez drugih idej, kako red in mir vzdrževati s svojim dejanskim ukrepanjem. Ker ni kruha, naj bodo igre.
Ideja za slovensko realpolitiko: kaj če bi državotvornost prenehala polagati na ramena resorju, katerega naloga je vse kaj drugega kot podpora kolektivnim utvaram? Kaj če bi sama v Sloveniji ustvarila take pogoje življenja, da občutka nacionalne pripadnosti ne bi bilo treba umetno ohranjati pri življenju? Kaj če bi s svojimi ukrepi na področju gospodarstva, sociale, okolja sama spodbudila pozitiven odnos do te danes povprečne in sive dežele? Kaj če bi sprejela vse potrebne ukrepe, da bi življenje v njej prenehalo biti pokora? Samo ideja.
Državotvorna kultura nima možnosti. Ni boljšega veziva, kot je pametna realpolitika.
