Analize življenj jugoslovanskih udarnikov in udarnic za časa njihove »slave« in po njej so razvile tezo o naivnem udarniku, o naivnosti entuziazma rudarjev, brigadirjev, kmetov, livarjev, šivilj in traktoristov, ki niso dobili nič za svoje delovne rekorde. Le malokdo se je namreč dvignil po družbeni lestvici in napredoval v karieri, še največja nagrada je bila zanje nekajminutno srečanje z maršalom Titom in »boljša lopata«. Vseeno pa so bili ponosni na svoje dosežke in so v prvi vrsti verjeli, da gradijo boljši in svetlejši jutri, zaradi česar v očeh potomcev njihova vnema in sloves izpadeta naivna.
Danes njihovi zanamci nimajo ne enakih ciljev ne enake volje, preprosto ne vidijo oziroma nimajo prihodnosti. Šolani ljudje ne najdejo služb, opravljajo poklice, za katere se niso šolali, so podplačani, delajo na črno, na obroke ali celo zastonj. Nastal je prekerni razred brez zagotovljenih socialnih in zdravstvenih pravic, brezposelni pa hodijo na različna usposabljanja in tečaje, na katerih samooklicani svetovalci in strokovnjaki propagirajo, kako do službe prek lično urejenih spletnih profilov, in prodajajo mantro o prostovoljstvu kot poti do redne službe. Ob prekercih narašča tako še voluntariat, medtem ko sta dobrodelnost in prostovoljstvo zlorabljena in razlastninjena pojma. Vsakdanji pojav so postale zgodbe posameznic in posameznikov, ki vrsto let prostovoljno in brez plačila hodijo v službo z idejo oziroma upanjem, da bodo le tako prišli do redne službe, ko bodo njihovi plačani starejši kolegi šli v pokoj. Samo od sebe se postavi vprašanje, kdo je (bil) bolj naiven: udarniki, ki so videli prihodnost, ali prostovoljci, ki za prazen nič stojijo pred zaprtimi vrati.
