Bodo v novih prostorih nastajali še boljši filmi?

Je problem akademije, ki bo leta 2016 praznovala sedemdesetletnico, rešen, če deluje na dveh tretjinah potrebnih površin, v najetih prostorih, na treh lokacijah? V družbi, ki se zaveda pomena umetnosti, zagotovo ne. Po strokovni presoji potrebuje AGRFT 6500 kvadratnih metrov. Zaradi poslanstva, ki ga opravljamo, smo prostorsko zahtevna ustanova. Naša dejavnost je univerzitetno izobraževanje za umetniške poklice na področju gledališča, filma, radia in televizije. Takšnega izobraževanja ni mogoče izvajati samo v predavalnicah in kabinetih. Potrebujemo vadnice, gledališke in baletne, potrebujemo gledališko dvorano, ki omogoča živ stik publike z rezultati študijskega dela. Potrebujemo projekcijsko dvorano, televizijski studio, montaže... Vse seveda v prilagojenem, zmanjšanem obsegu, a vseeno v parametrih, ki omogočajo vzpostavitev profesionalnega okolja. Naši diplomanti odhajajo v najpomembnejše nacionalne ustanove ali pa delujejo kot samozaposleni, a večina njih s svojim umetniškim delovanjem vpliva na oblikovanje individualne in kolektivne zavesti, zato ne more biti vseeno, kako dobro so šolani za svoj poklic. Prostorski problem akademije ni za zdaj niti prostorsko niti časovno rešen, vendar se, to je zelo pomembno, s preselitvijo na Trubarjevo odpira možnost trajne rešitve. Če bi univerzi uspelo odkupiti stavbo, v katero smo se zdaj priselili, in dodali del še ene stavbe na Dalmatinovi, bi bil problem res rešen. Na Dalmatinovi bi uredili produkcijske prostore in – to se mi zdi posebej pomembno – akademsko gledališče, tu, na Trubarjevi, pa bi imeli predavalnice, kabinete, knjižnico, videoteko, arhiv in strokovne službe. To bi bila trajna in v danih okoliščinah najboljša možna rešitev.

To je res dolga zgodba, z brezštevilnimi epizodami in nerealiziranimi projekti. Zadnji je bil projekt novogradnje na Roški, za katerega smo si prizadevali od leta 2004 dalje. Žal neuspešno. Pred kakšnim letom smo se dekani akademij in vodstvo univerze resno soočili z dejstvom, da je novogradnja na Roški zaradi javnofinančne situacije in denacionalizirane parcele, ki se je pojavila na zemljišču, predvidenem za gradnjo, tako ogrožena, da moramo začeti razmišljati o alternativnih rešitvah. Rekli smo si, poiščimo cenejše, uresničljive variante, takšne, ki akademij ne bodo iztrgale iz mestnega tkiva in jim bodo omogočale sodelovanje.

Tako je. Reševanje naše prostorske problematike ima podlago v pismu o nameri, ki so ga na začetku letošnjega leta podpisali rektor dr. Ivan Svetlik in takratna ministra za šolstvo in za kulturo, dr. Jernej Pikalo in dr. Uroš Grilc. S tem pismom se je univerza zavezala, da preveri različne možnosti za rešitev prostorskega problema akademij, ministra pa sta se zavezala, da jo bosta podprla pri realizaciji najustreznejše. Ustanovljena je bila delovna skupina, ki je preigrala in preverila več prostorskih scenarijev, jih razčlenila v dokumentu, ki ga je 18. junija potrdil univerzitetni upravni odbor univerze, nato pa je zaradi predvolilne negotovosti zastal v uradih obeh ministrstev. Tako smo zdaj pred odločilnim vprašanjem, ali bosta nova ministrica za šolstvo dr. Stanka Setnikar Cankar in ministrica za kulturo mag. Julijana Bizjak Mlakar potrdili predlagani dokument in ga uvrstili v nadaljnje vladne postopke, ali pa bo ta dokument poniknil med fascikle neuresničenih projektov.

Nismo v isti stavbi, ampak v dveh sosednjih. In med akademijama verjetno ne bo šlo za konkurenčnost, ampak za sodelovanje in povezovanje. Upam, da bo tako. Najslabše, kar si lahko umetniška šola privošči, je zaprtost, vztrajanje v introvertirani in obrambni drži, tega si res ne bi smeli dovoliti. Akademija vizualnih umetnosti je za nas zanimiva, ker razvija specifično likovno kulturo, tudi na področju scenografije.

Po drugi svetovni vojni je Slovenijo zajela kulturna revolucija v razsežnostih, ki jih še nismo docela ozavestili. Posledice te revolucije še vedno čutimo. Naša akademija zagotovo. V kontekstu kulturne revolucije je bila – tedaj se je imenovala Akademija za igralsko umetnost – zlorabljena, saj jo je oblast uporabila kot svoje orodje. Prostore, v katere so leta 1949 nastanili Akademijo za igralsko umetnost, je oblast vzela frančiškanom, ki so tu imeli svoj konvikt ter katoliški kulturni center. Šlo je za to, da je ena kultura služila kot orodje za izrivanje druge. Danes se lahko nad tem zgražamo, ampak gre za univerzalen vzorec: recimo v času jožefinskih reform so v samostane nameščali šole ali vojašnice. Kar zadeva AGRFT, lahko rečem, da kulturna revolucija še vedno ni končana. Mi smo še vedno v prostorih nekdanjega frančiškanskega samostana; enako velja za Akademijo za glasbo, ki je prav tako v cerkveni stavbi.

Skeptičen sem, ker se že od leta 2001 ukvarjam s to prostorsko zgodbo. Po trinajstih letih smo začasno in delno rešili naš prostorski problem. Ta bo, če oblast ne potrdi rešitev, ki jih predlaga univerza, spet izbruhnil čez dve leti, ko potečeta dve najemni pogodbi za prostore na Nazorjevi in Kvedrovi, v vsej silovitosti pa čez deset let, ko bo potekla najemna pogodba za stavbo na Trubarjevi. Odločilna je torej volja šolske oblasti in glavni problem je vseskozi v tem, da ministri za šolstvo ne prepoznajo posebnosti izobraževanja za umetniške poklice. Akademije bi morali zaradi njihovih posebnosti izvzeti iz splošnega modela in ustvariti novega, ki bi jim omogočil preživetje in razvoj.

Kdo mora zagotavljati pogoje za izvajanje javne visokošolske službe? Zaposleni na univerzi ali država kot njen ustanovitelj? Izvirni greh naše države je v tem, da svoje odgovornosti do visokega šolstva ne uresničuje, ampak ga z vse tesnejšo finančno zanko vztrajno duši. V tem preživetvenem boju so zato v boljšem položaju tista področja, ki lahko stroške izvajanja javne službe pokrijejo iz drugih virov. Ko bi vsakokratna oblast namenila samo delček pozornosti in denarja, ki ga namenja dokapitalizaciji bank – in iz njih izpuhtelih milijonov –, tudi visokemu šolstvu, bi bili finančni problemi univerz rešeni, davkoplačevalci pa bi za svoj denar dobili bolje izobražen kader, kot ga dobijo zdaj.

Pravzaprav imam daljšo kilometrino, ker sem bil član vladnega sveta za kulturo od leta 1999 in potem član NSK v prvem mandatu, nato predsednik v drugem. Vendar je vse te izkušnje težko zajeti v kratko in preprosto sporočilo. Nekaj bi pa vseeno rekel: umetnost in kultura soustvarjata duhovno in materialno podstat vsake družbe, zato je neverjetno in nerazumljivo, kako malo pozornosti slovenski politični odločevalci posvečajo ključnim kulturnopolitičnim vprašanjem. Pri tem imam še najmanj v mislih ministre in ministrice za kulturo, ti se verjetno že zaradi lastnih ambicij trudijo. Gre za celotno politično okolje, ki je, čast izjemam, popolnoma indiferentno do teh vprašanj. Še več: z enako vseenostjo rušijo, kot so maloprej morda ponevedoma zgradili. Vam dam primer. Stranka DeSUS je bila v vladni koaliciji, ki je leta 2007 ustanovila Javno agencijo za knjigo; stranka DeSUS je bila v koaliciji leta 2012, ko so z Zakonom o uravnoteženju javnih financ agenciji vzeli toliko denarja, da je komaj preživela. Stranka DeSUS je letos prevzela ministrstvo za kulturo in zdaj varuje tisto, kar je leta 2007 ustanavljala in leta 2012 ukinjala.

O samem delovanju sveta pa lahko rečem, da se nismo klanjali nobeni politiki in prav tako nismo čezmerno izpostavljali nobenega kulturnega področja. Pri skoraj vsakem smo lahko ugotovili, da so odprti vsi ključni problemi, od obsega financiranja, sistemske urejenosti, infrastrukture do položaja posameznih izvajalcev. Vseh problemov posameznih področij pa še zdaleč nismo mogli obdelati, ker jih je preprosto preveč. Na kulturno politiko smo lahko vplivali samo toliko, kolikor je to bilo po volji političnih odločevalcev, torej zelo malo.

Po tej tezi bomo dosegali najboljše rezultate, ko bomo goli in bosi svoje študente šolali pod mostom. Študentski filmi so uspešni, ker je AGRFT ta trenutek verjetno kljub vsemu najbolj urejeno ustvarjalno okolje na filmskem področju v državi. Ker se na akademiji iskreno trudimo, da bi odgovorno in kakovostno opravljali svoje poslanstvo. Z ureditvijo razmer za naše delovanje lahko zagotovo dosežemo še bistveno več.