Kar počnejo mediji, satirični ali resni, ni igra in ni šala. Mnogi novinarji vsak dan znova tvegajo življenje, da z besedami in slikami rišejo karikature, dregajo v boleče točke in vznemirjajo velike speče živali. V zakup jemljejo, da si z vsakim novim rezultatom dela nakopljejo novega sovražnika ter prilijejo olja na ogenj dežurnim nergačem in kritikastom, ki namesto novice krivijo njenega prinašalca. Noben poklic nima tako visoke cene za občutek dobro opravljenega dela. Charlie Hebdo je samo skrajen primer tega, kako visoka je lahko kazen kakovostnega novinarstva.
Novinarji so dežurni krivci zato, ker počnejo točno tisto, česar večina ljudi ne zmore. Svoje ime postaviti pod jasna stališča o občutljivih tematikah. Ki so kdaj brezkompromisna, neprizanesljiva. In satirična, kadar je to edini način, kako se izogniti ranam. Satira je omilitev problema. Je najbolj spoštljiva razpoložljiva forma, kadar je zadeva delikatna. Satira je včasih počastitev človeške neumnosti z nezasluženo digniteto. Satira je prav zato, da ne bi preveč bolelo. Fanatiki, ki napadejo časopis z močno likovno komponento, so seveda marsikaj, a so tudi enostaven dokaz, da v časopisih zgolj gledajo ilustracije, besedil pa ne berejo.
In tu so slovenski užaljenci. Tudi ti ne berejo zares časopisov, pač pa zgolj gledajo, kje v klipingu se pojavi njihovo ime. In kdo ga je onečastil. Nekje na ozadju velike razprave o spopadu civilizacij se v slovenskem okolju odvija značilna folklora: kritika medijev, ki menda tudi pri nas prepogosto prestopajo meje. Slovenska avtohtona vrsta žrtev so vsi, ki so ga kdaj polomili, postali predmet javne razprave, a to razumeli kot napad na njihovo integriteto, čast in nezmotljivost. Od ministrov do zadnjega strankarskega pribočnika, od direktorjev podjetij do zadnjega državnega uradnika in funkcionarja. Vsi vidijo sveto kravo, ko se pogledajo v ogledalo, osebo, ki se je ne kritizira in ne smeši, ker za to niti ni potrebe.
Shizofren, pasivno-agresiven odnos slovenske oblasti do medijev je slovenska inačica streljanja na novinarje. Ti napadi niso krvavi, a njihov cilj je isti – zahtevajo konec represije nad nemočno deprivilegirano družbeno skupino oblastnikov. Ko predsednik države medije poziva k širjenju spravljivejšega vzdušja v deželi. Ali ko si predsednik vlade zaželi bolj etičnih medijev, ki bodo utrjevali družbene vrednote najširšega konsenza. Ko predstavnik vlade pozove k dostojnemu komuniciranju. Ali ko zapornik trdi, da so mediji orodje palčkov iz Murgel in vedno v zaroti proti njemu. Ko je opozicijski poslanec zadovoljen, če kak medij zapre vrata, ker bo to presejalo ponudbo na trgu. Ali ko država preganja novinarko, ker je svoje delo opravila z odliko. Na srečo nihče ne premore dovolj fanatizma, da bi na plano potegnil orožje, a vse »žrtve« so prepričane, da si mediji zaslužijo sedem let suhih krav. Kak propad, stečaj, množično odpuščanje, za začetek padanje naklade, ki jih bo malce ohladila. Saj ne, da želijo francoski pokol na naših tleh, a kakšna manjša katastrofa bi celoten proces »normalizacije« medijev precej pohitrila.
Predstavnikov slovenskega političnega cirkusa ni treba jemati resno, ko se pridružujejo obsodbam skrajnega islamizma, to je del predstave za javnost. V monokulturni Sloveniji se nihče ne more počutiti ogroženega od kake druge kulture, še multikulturnost je v tej dolgočasni deželi le teoretski koncept. S težavo si jo otipljivo predstavljajo. In lahko se postavijo v četico z Angelo Merkel ter simbolno zaščitijo svobodo izražanja in prvenstvo lastnih kulturnih vrednot. Ampak predstavniki slovenske oblasti globoko v sebi gojijo zamero le do nespoštljivih medijev. Zamero, za katero so sprogramirani. Mediji jih silijo, da opustijo partikularne interese in mislijo na skupne. Kakšen strašen svet! Ko so mediji edini medij prisile, edini organ nadzora, ki jih v tej družbi dejansko nadzoruje, edina zanka, ki jim visi okoli vratu.
Razprava o »boljših medijih« ima deplasirano izhodišče – svoje pobudnike. Ki si boljše medije predstavljajo kot tiste medije, ki kritizirajo vse drugo razen njih in vsega tistega, kar je sveto njim. A mediji ostajajo edina družbena tamponska cona, ki je na voljo. Če sta alternativi facebook in twitter, sta klavrni. Ni drugega kanala, po katerem bi lahko mirno, kontrolirano in pogosto uspešno reševali probleme, ki jih ne zmorejo reševati ali pa jih celo povzročajo nosilci moči. Morda bi jih lahko s knjigami in umetnostjo. A ta se ne prodaja na ulici in na TV nikoli ne gre v prime-time.
Nikoli prej ni bilo tako enostavno kritizirati brez posledic. Splet omogoča javno in popolnoma anonimno izlivanje gneva. Največji pozitiven fenomen našega časa ostajajo vsi, ki so pripravljeni javno kritizirati s svojimi imeni in obrazi. Bodisi kot novinarji bodisi kot aktivni državljani. V javni kritiki, katere vodilo je argument, je le malo slave, vsesplošnega odobravanja, ploskanja. Javna kritika ni vedno pod soji žarometov. Včasih morajo odjekniti streli, da se jo bolje sliši. Ni vsak, ki se izpostavlja, TV-zvezda, ni vsakdo dovolj populističen, da bi bil mnenjski vodja. Ni vsak za to primerno kompenziran. In niso vse teme velike. Veliko je drobnih napak, neujemanj, problematik, zaradi razkritij katerih ni soglasne zahteve po linču, pač pa zgolj deljena javna razprava, ki ničesar ne reši. Ali pa problem le še poglobi. In zelo pogosto je edini, ki nosi posledice, tisti, ki je na problem opozoril.
Včasih pade pod streli, ampak to je res najbolj črn scenarij. Tedaj vsaj ni več mogoče ignorirati sporočila: družba, ki ne razume instrumenta kritike, je samo še snov za satiro.