Strokovna žirija v sestavi Anna Karina, Igor Šterk in Neil Joung je filmu, ki ga je ocenila kot najboljšega, podelila vodomca, vrednega 5000 evrov. Žirija je posebej omenila še film MORSKA HRANA režiserja Vena Džuja. Svoje mnenje je podalo tudi občinstvo in z najvišjo oceno filmu Setre Magdalenke (na sliki) podelilo zlati kolut, ki mu zagotavlja odkup za prikazovanje v Sloveniji. Zgodba govori o zatiranju mladih deklet v irskem samostanu v 60. letih 20. stoletja. Film je bil letos z zlatim levom nagrajen tudi v Benetkah. S tem se je končal 13. ljubljanski mednarodni filmski festival (LIFFe), na katerem so v štirinajstih dneh prikazali skoraj devetdeset celovečernih in še nekaj kratkih filmov z vsega sveta. V tekmovalnem programu je Slovenijo zastopala Slepa pega, celovečerni prvenec Hanne A. W. Slak. Letošnji LIFFE se ponaša z rekordnim obiskom filmofilov, saj je bila večina predstav razprodanih. Filme so gostile ljubljanske kinodvorane Komuna, vič in Slovenska kinoteka ter Cankarjev dom kot glavni organizator. KRATKA OCENA FILMOV našega kritika Aleša Čakaliča: 13. LIFFe: 336-URNI ŽURLetos je ljubljanski mednarodni filmski festival potekal trinajstič in dosegel rekordni obisk. Številne predstave so bile nabito polne, mnoge celo razprodane. Kako naj si razložimo tak uspeh? LIFFu že nekaj let zaporedoma uspeva na spored uvrstiti vse zmagovalce največjih svetovnih festivalov (Cannesa, Benetk, Berlina), s kar sto celovečernimi naslovi, zbranimi z vsega filmsko opismenjenega sveta, pa ponuja tudi karseda širok razgled po najnovejših trendih svetovne kinematografije. Najraje pa verjamemo tistim, ki pravijo, da so magnet za občinstvo predvsem dobri filmi. Morda drži, da si ljudje, ki v času LIFFa polnijo dvorane Cankarjevega doma, Kinoteke, Komune in Viča, želijo predaha od vseh tistih formulaičnih (pol)izdelkov hollywoodske mašinerije, ki jih prodaja Kolosej, toda kako je potem mogoče, da se lahko tudi Kolosej pohvali z impresivnimi številkami? In to v času, ko je mogoče filme sneti tudi s spleta in si jih ogledati na domačem računalniku, si jih izposoditi na videokaseti ali DVD-ju, jih ujeti na televiziji? Kino, pa naj bo komercialen ali umetniški, v teh digitalnih časih ponovno osvaja svet. In Slovenijo. In Ljubljano. In kateri filmi so na letošnjem LIFFu najbolj navdušili? No, na festivalih je pač tako, da je fizikalno nemogoče videti vse filme - ne moreš biti na dveh mestih hkrati. Na kredibilnost presoje lahko močno vpliva tudi psihofizična kondicija gledalca, ki je pogosto utrujen, zaspan ali pa lačen. Toda neke vrste sodbo je na koncu le treba podati. Ker si s slabimi filmi ne kaže beliti glave, bomo v pričujočem poročilu spregovorili le o dobrih filmih, natančneje, o desetih najboljših filmih letošnjega LIFFa. Videli smo jih dovolj, da se nam zdi tudi desetouvrščeni film vreden priporočila. 1. Božje mesto (Cidade de Deus, 2002, Fernando Meirelles): Brazilski kandidat za tujejezičnega oskarja, briljanten ep o "Božjem mestu", novejši četrti Ria de Janeira, ki je kmalu po izgradnji prišla na slab glas; postala je namreč leglo kriminala. Latinskoameriška kinematografija je v bliskovitem vzponu - če je mehiška Pasja ljubezen revidirala Tarantinov Šund, je Božje mesto revizija Scorsesejevih Dobrih fantov: virtuozno zrežirano, izjemno dinamično, mestoma brutalno zgodbo pripoveduje mladenič, ki nas popelje skozi dve desetletji svojega odraščanja v središču pekla. (na sliki prizor iz filma) 2. Pianist (The Pianist, 2002, Roman Polanski): Polanski, legenda filmske psihopatologije, je to svojo "profesijo" zatajil le dvakrat: prvič leta 1979, ko je adaptacijo Hardyjeve Tess posnel samo zato, ker je bila to zadnja knjiga, ki jo je pred smrtjo brala njegova žena Sharon Tate; drugič pa s pričujočo ekranizacijo memoarov Wladyslawa Szpilmana, judovskega pianista, ki je z nadpovprečno mero sreče preživel varšavski geto in leta 2000 umrl naravne smrti. Nobene psihoanalize torej, le tradicionalna holokavstna melodrama, toda posneta tako čudovito elegantno, kot zmore samo Polanski. 3. Bovling za Columbine (Bowling for Columbine, 2002, Michael Moore): Razvpiti ameriški satirik in dokumentarist Michael Moore, avtor knjižne uspešnice Neumni beli možje, v svojem najnovejšem filmskem projektu raziskuje, kje se skrivajo razlogi za enormno število žrtev, ki v Združenih državah vsako leto umrejo za posledicami strelnih ran. Kaže ameriška obsedenost s pravico do prostega nošenja orožja na neko posebno nacionalno mentaliteto? Le redkokdaj so dokumentarci tako lucidni, duhoviti in obenem provokativni, zato je bila posebna nagrada cannske žirije povsem upravičena. 4. Svet duhov (Ghost World, 2001, Terry Zwigoff): Po najbolje prodajanem stripu seattlske založbe Fantagraphics je Terry Zwigoff, sicer režiser imenitnega dokumentarca o prvaku underground stripa Robertu Crumbu, posnel tale svoj igrani prvenec. Vendar pa Svet duhov ne pripoveduje o superherojih, pravzaprav sploh o ničemer (znanstveno)fantastičnem. To je le atraktivna grenkosladka zgodba o odraščanju dveh maturantk v provincialnem ameriškem mestu. Eden najbolj podcenjenih filmov leta 2001 -prejel je le nominacijo za scenarističnega oskarja. 5. 8 žensk (8 Femmes, 2002, Francois Ozon): Silno nenavaden je bil tale francoski kandidat za tujejezičnega oskarja, zmes situacijske komedije in kriminalk Agathe Christie z občasnimi glasbenimi točkami in s kopico francoskih igralskih div (od Catherine Deneuve do Virginie Ledoyen). Dogaja se na zasneženem podeželju pred približno 50 leti: družinskega patriarha najdejo mrtvega, morilka pa je nedvomno ena izmed osmih navzočih žensk. Mladi up Francois Ozon, sicer avtor nekaterih "težkih" umetniških filmov, je tokrat za odtenek bolj komercialen, kar pa mu je lahko samo v prid. 6. Nepovratno (Irréversible, 2002, Gaspar Noé): V vsega desetih sekvencah posneta in v obratnem vrstnem redu pripovedovana zgodba o maščevanju, ki sledi brutalnemu posilstvu. Šokanten in brezkompromisen film o tem, kako toka časa ni mogoče obrniti, kako se nekaterih dejanj ne da popraviti in kako je človeku sla po maščevanju vpisana že v DNK. Kot pravi režiser, scenarist, direktor fotografije in montažer Noé, ki je svet osupnil že s prvencem Sam proti vsem: vsa zgodovina je napisana v spermi in krvi. Od srhljivo naturalističnega konca drvimo proti idiličnemu začetku - nazadnje je film celo lep! 7. Eksperiment (Das Experiment, 2001, Oliver Hirschbiegel): Znanstveni inštitut organizira psihološki eksperiment, s katerim bodo preučili vzroke agresivnega obnašanja: dvajsetim ljudem ponudijo po 2000 dolarjev plačila, če se bodo dva tedna "igrali" jetnike in paznike. Poskus je nadzorovan; kdor se bo zatekel k nasilju, bo pri priči izključen in bo ostal brez plačila. Toda nekaj seveda mora iti narobe... Inteligenten nemški triler, ki si za razvoj odnosov med jetniki in pazniki vzame dovolj časa, da lahko prikaz "geneze nemškega nacizma" kljub nekaterim žanrskim klišejem uspe. 8. Govori z njo (Hable con ella, 2002, Pedro Almodóvar): Španski oskarjevec Pedro Almodóvar pripravlja vsaj dva zelo ambiciozna projekta, avtobiografsko dramo La mala educacion in futuristični triler Tarantula. Kot predah, preden se ju loti zares, pa je posnel tole melodramo o dveh moških, ki ju povezuje dejstvo, da sta njuni simpatiji v komi. Obrtniško brezhibno zrežiran film nadaljuje niz kvalitetnejših Almodovarjevih projektov, ki se je po mediokritetni prvi polovici devetdesetih (Kika, Cvet moje skrivnosti) začel z Mesenim poželenjem in kulminiral z Vse o moji materi. 9. 24-urni žurerji (24 Hour Party People, 2002, Michael Winterbottom): Igriva "biografija" glasbene založbe Factory Records, ki je v sedemdesetih letih soustvarjala manchestersko pop sceno. Michael Winterbottom, največji deloholik med britanskimi režiserji, je že z naslovi svojih filmov, ki jih je praviloma povzemal po naslovih kultnih skladb, pokazal, da je glasba sestavni del njegovega življenja: Go Now, I Want You, With Or Without You. 24-urni žurerji so nostalgični v istem smislu, v kakršnem je bilo nostalgično Samovo poletje Spikea Leeja: sedemdesetih pač ne morejo pozabiti. 10. Mož brez preteklosti (Mies vailla menneisyyttä, 2002, Aki Kaurismäki): Da je amnezija filmska modna muha, dokazuje finski mohikanec Aki Kaurismäki s svojo najnovejšo zenovsko tragikomedijo o človeku, ki v pretepu izgubi spomin in dokumente, nato pa postopoma spoznava, kdo v resnici sploh je. Veliki osmoljenec letošnjega cannskega festivala - predsednik žirije David Lynch je zlato palmo raje podelil Polanskijevemu Pianistu, Možu brez preteklosti pa namenil "le" veliko nagrado žirije. Po tehtni presoji se zdi Lyncheva odločitev pravilna, kar pa ne zmanjšuje Kaurismäkijevega dosežka. Iz seznama, ki seveda ni zavezujoč, je razvidno, da bi vodomca še najbolj privoščili Božjemu mestu, o zmagovalni Soboti argentinskega režiserja Juana Villegasa pa menimo, da britansko romantično komedijo Letošnja ljubezen zgolj prevede v jezik Hala Hartleyja: pari, ki se v toku enega samega dneva po večkrat pomešajo med seboj v vseh možnih kombinacijah (nastopa tudi argentinski zvezdnik Gaston Pauls), nenehno ponavljajo ene in iste stavke. Ker pa bomo za Božje mesto spet slišali že spomladi ob podelitvi oskarjev, je prav, da se nagrado podeli filmu, ki te možnosti nima. O Sestrah Magdalenkah pa več ob predvajanju v kinematografih.