Kot kaže, je treba razlog za to iskati v lingvistični tehniki »funkcionalnega premika«, ki pomeni neobičajno rabo besed – samostalnik se, denimo, uporablja kot glagol.
Profesor Phillip Davis s katedre za angleški jezik Vseučilišča v Liverpoolu pojasnjuje: » Ko uporablja čudne besede v na videz normalnih stavkih, Shakespeare preseneti možgane in jih ujame nepripravljene, kar povzroči nenadno povečanje možganske aktivnosti. Možgani so prisiljeni dojeti, kaj naj naredijo z novo, neobičajno besedo.«
Aktivnost možganov so v raziskavi na dvajsetih študentih merili z EEG-jem. Za zdaj pa še niso ugotovili, na katera področja možganov ta lingvistična tehnika najbolj deluje. Torej imate vendarle razlog za branje Shakespearovih del.
Ob tem pa se postavlja novo vprašanje: Je bil Shakespeare res velik pisec ali pa je zaradi večje možganske aktivnosti uspel samo prepričati ljudi, da so njegova dela dobra, poroča Večernji list.
