Po letu, ki je temelje Hollywooda zatreslo z večmesečno sindikalistično stavko scenaristov in igralcev, je razveseljivo tudi dejstvo, da podeljevanje zlatih globusov ne nadzoruje več Združenje tujih dopisnikov Hollywooda, temveč zasebni lastnik z reformirano skupino mednarodnih članov, ki je z vključitvijo družbenih manjšin in predstavnikov 76 držav končno poskrbela za ustrezno diverzifikacijo glasov. Ta sprememba je med prireditvijo ostala skoraj neopažena, saj voditelj – ki se je v izogibanju vsega političnega in vsaj približno družbeno relevantnega raje držal mlačnih, lenih in nedovršenih šal, v katerih je bilo kaj kmalu zaznati očitno nepoznavanje komentiranih filmov – na to niti enkrat ni opozoril. Spremembam v pravilih glasovanja se je tako v svojem zahvalnem govoru poklonil šele Robert Downey Jr., ko je za upodobitev uradnika ameriške vlade Lewisa Straussa prejel nagrado – eno od petih za film Oppenheimer – za najboljšo stransko vlogo.
Recenzija filma Oppenheimer: Biograija, politični triler, grozljivka
Prva nagrada za igralko staroselskih korenin
To je tehtnico poletnega Barbenheimer rivalstva v kontekstu nagrad za zdaj nagnilo na stran Nolanove drame, medtem ko je Barbie zaenkrat pripadla le (tolažilna) nagrada največjega dosežka v kinematografih – povsem nove kategorije, ki nas opominja, da je film bolj kot umetnost predvsem industrija, in ji zato za obrat 1,4 milijarde zaslužka pripada posebno priznanje. Kar pa ne pomeni, da ni diverzifikacija ljudi, ki o filmih po novem prispevajo svoj glas, med zmagovalci ponudila tudi nekaj (pozitivnih) presenečenj: dve nagradi za serijo The Bear, dramo o psihološki torturi in osebnem odrekanju v tekmovalnem svetu kulinarike, ter Anatomijo padca Justine Triet, ki je poleg pričakovane potrditve za najboljši tujejezični film prejela tudi globus za najboljši scenarij.
A edina zmaga, ki je vsaj približno premaknila zgodovino nagrad in z ganljivim govorom zadišala po politiki, je ostala Lily Gladstone, ki je občinstvo za trenutek nagovorila v staroselskem jeziku blackfeet. Gre za prvo igralko ameriških staroselskih korenin, ki je v 81-letni zgodovini zlatih globusov prejela to nagrado, enkratnost dogodka pa nam ob hitrem preletu statistike še dodatno pojasni nedavna raziskava iniciative za inkluzivnost USC Annenberg, ki med 1600 najbolj dobičkonosnimi ameriškimi filmi zadnjih 16 let beleži zgolj enega staroselskega protagonista. Gladstonova je zato ob prejetju zlatega globusa, ki ga je označila za zgodovinski dogodek, izpostavila dolgoletni problem Hollywooda, ki je staroselske jezike praviloma raje izumljal po svoje, kot jih verodostojno prikazoval, zaradi česar je za svojo vlogo v Morilcih cvetne lune še toliko hvaležnejša, saj je lahko v filmu končno avtentično predstavila jezik svojih prednikov.
Recenzija filma Anatomija padca: Ni ga več
Nasledstvo pometlo s konkurenco
Letošnji zmagovalni filmi so tako resda odprli temo genocida nad ameriškimi staroselskimi ljudstvi in etično dilemo nuklearnega orožja ter s serijo Nasledstvo, ki je v televizijskih kategorijah prepričljivo pometla s konkurenco, precizno zarezali v obsceno realnost vladajoče kaste, ki ugrablja ameriško politiko in državo vodi v zlom demokracije, vendar tovrstne politične zavednosti na prireditvi ni bilo zaznati. Ob tem se je vredno spomniti, da se je na podelitvi še lani z udarnim govorom iz Kijeva oglasil Volodimir Zelenski; Hollywood se namreč še kako zna politično opredeliti, kadar mu je to v interesu.
Tokrat tega interesa ni bilo; morda pa jim lahko vsaj zmaga Rickyja Gervaisa v (prav tako novoustanovljeni) kategoriji najboljše stand up komedije služi kot opomnik, da se jim v prihodnosti bolj kot zavijanje v svoj samozadostni mehurček izplača stremljenje k iskrenosti, pokončni drži in občasni politični nekorektnosti. Tako medle, dolgočasne in po vseh kriterijih izvedbeno slabe prireditve nagrad namreč že dolgo nismo videli.
