Je nagrada zaslužena? Nedvomno, Trikotnik žalosti je takoj po premieri resda dobil zelo glasne nasprotnike, ki jim cinizem in nihilizem poženeta kri v glavo, ampak Östlundovo virtuozno obvladovanje filmskega medija je nesporno. Obenem dela filme, ki so »aktualni« (denimo prepad med nesramno bogatimi in revnimi), vendar te sporočilnosti ne prodaja v obliki kakšne sentimentalne drame, temveč z ironično distanco in zelo črnim humorjem, ki je za marsikoga lahko hitro žaljiv. To so skratka atraktivno realizirana in konceptualno zasnovana dela, ki pa verjetno nikoli ne bodo osvojila oskarja.
V Cannesu vsaka lepo zveneča obletnica naplavi inflacijo uradnih nagrad, kar se je zgodilo tudi ob 75. izdaji; od 21 tekmovalnih filmov so jih v osmih kategorijah nagradili kar deset. Po stari navadi so si tudi tokrat izmislili »nagrado ob 75. obletnici« in jo podelili bratoma Dardenne za dramo Tori in Lokita, film o birokratskih ovirah na poti do legalnih begunskih dokumentov. Dardennova sta s tem samo še utrdila status najbolj nagrajevanih cineastov v zgodovini festivala, saj sta dvema zlatima palmama, veliki nagradi žirije ter nagradam za scenarij, režijo in igralskim priznanjem dodala še jubilejno palmo.
Nagrajena igralca
v povprečnih filmih
Igralski nagradi sta šli v roke dobrim vlogam v povprečnih filmih; Zar Amir Ebrahimi je upodobila iransko raziskovalno novinarko v disidentskem filmu Alija Abbasija Sveti pajek (oba z režiserjem sta že pred leti prebegnila na Zahod), južnokorejski superzvezdnik Song Kang Ho pa preračunljivega Posrednika v istoimenskem filmu japonskega režiserja Hirokazuja Koreede.
Za scenarij je bil nagrajen še en film iz islamskega okolja, ki so ga v celoti financirali na Zahodu, na Švedskem rojeni in živeči Tarih Saleh je spisal Dečka iz paradiža, malce togo zrežirano zgodbo o boju za oblast med verskimi in sekularnimi silami v Egiptu, ki so privedli do dogodkov na Tahrirju.
Nagrado žirije sta si razdelila dva zelo dobra filma in trije režiserji, Eo veterana Jerzyja Skolimowskega in Osem gora belgijskega para, Felixa van Groeningena in Charlotte Vandermeersch.
Na pol je šla tudi velika nagrada žirije, razdelila sta si jo Belgijec Lukas Dhont za film Blizu in Claire Denis za Opoldanske zvezde. Belgijci imajo fantastično leto v Cannesu, kar pet posameznikov je za tri filme prejelo uradne nagrade. Prav tako so lahko zadovoljni Korejci, poleg Song Kang Hoja je bil za najboljšega režiserja razglašen Park Chan Wook, čigar »eleganten« in »estetsko dovršen« erotični triler Čas za odhod me je pustil hladnega.
Je bil kdo po krivici spregledan? David Cronenberg je bil z zelo dobrimi Zločini prihodnosti neznani leteči predmet letošnjega tekmovalnega programa. Tako morbidnih žanrskih ekscesov A-festivali pač ne nagrajujejo, lanskoletni Titan bo bržkone za dolgo časa ostal izjema, ki potrjuje pravilo. Zato lahko sklenemo, da je letos edini vrhunski film brez nagrade R.M.N. Cristiana Mungiuja, drama o institucionalizirani ksenofobiji v multietnični Transilvaniji, ki je režijsko virtuozna na drugačen način od denimo Trikotnika žalosti; to je virtuoznost obrzdanega sloga, realističnega dispozitiva in neverjetno orkestriranih množičnih prizorov. Takšen slog pa žal vse prevečkrat leti pod radarji odločevalcev o nagradah.
