Četrtkov večer, drugi dan 17. festivala slovenskega filma, je bil med drugim tudi v znamenju Janeza Burgerja oziroma njegovih dveh filmov, kratkega Sprava in celovečernega Avtošola. Oba sta žanrska, kar je neka novost v njegovi filmografiji.
O Spravi sam Burger pravi, da je to »domovinska grozljivka«, kar je sicer nek žanrski neologizem, ki se na prvi pogled zdi še kar ustrezen. Film se dogaja ponoči v gozdu, kjer skupina vojakov, ki imajo na baretkah bele zvezde, zajame drugo skupino vojakov, ki imajo na rokavih rdeče križe, jo postroji v vrsto in postreli. Ustreljeni izginejo v črni jami, v naslednjem kadru pa od nekod zgoraj telebnejo na tla, v taisti gozd, kjer so zdaj oni tisti, ki zajamejo nasprotno skupino vojakov (tisto z belimi zvezdami) in jo postrelijo. V naslednjem strelskem prizoru se skupini spet zamenjata in tako še nekajkrat, medtem pa se tudi že malo pomešata. Vsak dvom o tem, za kakšni vojski tukaj gre, prežene pesem »Lepo je v naši domovini biti mlad«, ki pa ni najboljša zamenjava za Slakovo »Slovenija, od kod lepote tvoje«, ki smo jo slišali pred nekaj meseci na premieri tega filma v Kinodvoru. V Spravi je nekaj srhljivih zvokov in nekaj velikih planov grozljivih vojaških obrazov ali pa glave z odprto rano na temenu, kar gotovo prispeva k vtisu grozljivke. Toda njena »resnica« je vseeno komična – takšna je že in prav zaradi učinka ponavljanja, ki briše razlike, preobrača nasprotja in deluje kot neke vrste generator, ki tudi iz ideje »sprave« naredi njeno nasprotje.
In podobno kot je Sprava grozljivka z dotikom komike, je tudi Avtošola (v produkciji TV Slovenija) nekakšna žanrska mešanica, komedija z dodatkom kriminalke (ali pa tudi obratno). Ta žanrski amalgam je najbolj posrečen prav na mestih, kjer se kriminal na svojem višku sreča s komiko, kot je to v prizorih, kjer nasilneža v službi kriminalnega poslovneža Roberta (Matjaž Tribušon) z motorno žago ali s kakšnim drugim orodjem izsiljujeta podpise na prodajne pogodbe, a naj je njuno početje še tako umazano in grozljivo, sta sama lika vendarle smešna (tudi po zaslugi igralskih interpretacij Vlada Novaka in Vladimirja Vlaškalića). Žanrsko mešana je tudi vloga dveh ženskih likov: Robertove hčerke Lije (Maruša Majer), ki se odseli od doma, ker ji oče ne dovoli opraviti avtošole, ko pa ji še prekliče kreditne kartice, Lija proti »kriminalnemu« očetu zasnuje vohunsko in izsiljevalsko spletko; pri tej ji pomaga njen inštruktor vožnje Jože (Gregor Čušin), ki ga je žena napodila iz stanovanja, ker je začela ljubimkati z Lijinim očetom Robertom, temu pa je, čeprav jo je že zavrgel, izročila še dokazno gradivo o njegovih kriminalnih poslih – in s tem svojega moža spremenila v mumijo, ki ji je podoben, ko leži povit v bolnišnici. Skratka, film, ki se posrečeno pozabava z nekaj drobci iz slovenske kriminalne in druge realnosti.