Po sedmih letih se je v Cannes vrnil »nezaželeni« Lars von Trier, ki je predstavil svoj novi film The House That Jack Built (poimenujmo ga Jackova hiša), angleško govoreči film z mednarodno zasedbo, postavljen v sedemdeseta leta, v katerem v petih epizodah (oziroma »incidentih«) in epilogu, ki poteka v peklu, spremljamo avanture množičnega morilca Jacka (Matt Dillon), človeka s kar nekaj motnjami, ki samega sebe poimenuje »gospod Sofisticirani«.
Programski direktor Thierry Frémaux in direkcija Trierju tokrat (prvič) nista namenila tekmovalnega programa, kar je bila ustrezna (in pomenljiva) poteza. Jackova hiša je namreč pomilovanja vreden izgovor za tako imenovani torture porn in je videti kot marketinški produkt, namenjen izključno dvigovanju prahu. Trier je že več kot dvajset let tako rekoč edina neameriška filmska institucija, katere premiere so bile brez izjeme dogodki. In kar koli smo si že mislili o njegovih provokacijah, mu je bilo treba priznati virtuozno obvladovanje filmskega jezika, inteligentne konceptualne zasnove, erudicijo in neskončen smisel za (črni) humor.
Vse to pa pogrešamo v Jackovi hiši, dolgoveznem in monotonem festivalu bizarnega nasilja, nihilizma in mizantropije, pri čemer se Trierjeva najstniška (bolje rečeno: pobalinska) filozofija zapleza v odnosu med umetnostjo in pobijanjem. Malo se tudi posipa s pepelom (ali pa znova samo izziva) – kako naj si sicer razlagamo kopico arhivskih posnetkov, v katerih med drugim »obsoja« nacističnega arhitekta Alberta Speera, ki ga vidimo skupaj s firerjem, nato pa v samoreferenčni salti mortale nazadnje doda še nekaj najbolj grafičnih insertov iz lastnega opusa. Ne glede na vse pa se o Trierju in Jackovi hiši že piše, misija je torej izpolnjena.
