Film Nesrečna bitja režiserja Yorgosa Lanthimosa je velik hit iz več razlogov: tema je intrigantna mešanica literarne, socialne in družbene zgodovine, ki 19. stoletje tematizira skozi današnjo (feministično) optiko, zgodba je v režijskem, kostumskem in scenografskem smislu izredno dognana, prizori pogosto posneti skozi konkavno lečo, ki prostor zaokrožuje, kot bi ga voyeursko gledali skozi kukalo, dogajanje pa napreduje v drncu eklektičnih epizod. Igralska ekipa je brezhibna, v komičnosti in karikiranosti.
Film Nesrečna bitja je Lanthimos posnel na podlagi romana Poor Things (1992) škotskega pisatelja Alasdairja Graya. Slovenski prevod naslova je neustrezen, v izvirniku gre za znano pomilovalno in pejorativno frazo »uboga stvar«, za popredmetenje, pogosto uporabljano za ženske, ki so v 19. stoletju tudi pravno veljale za »stvar«. Takšno ubogo stvar pa lahko v kaj boljšega predela le moški. Gray sicer črpa iz Frankensteina Mary Shelley, a z novimi poudarki, tudi s ključnim: kirurgova »pošast« je zdaj ženska. Še huje: lepa ženska. To pa stvari hudo zaplete.
Dr. Bog (okrajšano ime norega znanstvenika Godwina Baxterja, ki ga igra Willem Dafoe) po videzu spominja na Frankensteinovo pošast, ki je očitno dozorela v znanstvenika, ki se uspešno posveča kreiranju novih vrst s sestavljanjem: pol pes – pol raca. Ko iz vode potegne »ubogo stvar«, utopljeno nosečo samomorilko, začne nov eksperiment: njene uničene možgane nadomesti z možgani njenega še živega fetusa. Bella (Emma Stone) je torej odrasla ženska z možgani otroka, »oče« pa proučuje njen napredek, njeno učenje, od hoje do zadrževanja kakca. In tudi mišljenja. V popolni izolaciji doma – kirurške bolnišnice – nastaja ženska po meri.
Bella se uči, napreduje, problem pa je telo, telo odrasle ženske, ki je neukrotljivo spolno, polno poželenja, zaradi otroških možganov pa povsem nedojemljivo za kulturne omejitve – zdi se kot namig na diagnozo histerije, ki so jo v 19. stoletju prilepili ženskam, ki se niso podvrgle moralnim normam. Bog ji dovoli »Adama«, benignega zaročenca, a Bella na vrhuncu pubertete pobegne v veliki svet z zapeljivcem (kačo?), svobodnjakom Duncanom (izvrsten Mark Ruffalo), sprva očaranim nad njeno neobrzdano transgresivnostjo (izjemen je prizor njunega divjega plesa), nato pa vse bolj obupanim nad njenim doslednim vztrajanjem pri svoboščinah.
Potovanje do Lizbone, Aleksandrije in nazaj v Evropo, v Pariz, je Bellino spoznavanje karikaturalnosti meščanskega sveta, prikazanega v mešanici baročnega in nadrealističnega. Sestop v resnični svet doživi ob pogledu na sestradane otroke, zaradi katerih Duncana spravi na kant. In konča v bordelu.
Tukaj lik Belle postane nekonsistenten, še včeraj vsa uporniška zdaj trpno prenaša moško zlorabo, tudi socializem njene sotrpinke, temnopolte prostitutke-socialistke, jo zanima manj kot lezbična izkušnja, vrnitev v Britanijo, ker je Bog bolan, pa je bolj ko ne klišejski epilog. Poroko z zaročencem, še vedno enako prijaznim, enako brezbarvnim, sicer prekine njen prvi, zakoniti mož, a Bellino maščevanje je, potem ko doume, zakaj se je sploh vrgla v reko, znanstveno: po stopinjah Boga je postala kirurginja, zdaj ona montira nova bitja.
Kaj je torej ta konec: srečna vrnitev domov, sestop v nekakšen voltairovski, intimen »naj vsakdo obdeluje svoj vrt« ali pa, ojoj, privolitev v utečeni red sveta, po epizodi mladostnega uporništva?
