Če bi se znašli na razstavi s slikami Hieronimusa Boscha, bi se morda utrudili od sklanjanja k slikam, sicer pa bi bili najmanj očarani z grotesknimi figurami, kot so na primer svinja s pokrivalom nune, bizarni stvori, demoni in grešni človeški liki, ki naseljujejo njegov pekel ali vrt zemeljskih radosti. Toda eno je, če takšne boschevske groteskne podobe gledate na reprodukcijah ali v galeriji, nekaj povsem drugega pa, če postanejo tableaux vivants, »žive podobe«. Preživeti tri ure med bližnjimi plani s takšnimi bizarnimi, srhljivimi in obenem smešnimi figurami, velikimi plani franshalsovskih obrazov in splošnimi plani breuglovskega Zmagoslavja smrti ali goyevskih vojnih dizastrov, čeprav brez barv, v črno-beli filmski tehniki, presega tudi najbolj moraste in nore sanje.
Še toliko bolj, ker je vse to posneto tako od blizu, da gledanje postaja skoraj haptično, otipljivo. Kot so skoraj otipljivi tisti kavlji in verige, ki gledalcu ves čas bingljajo pred očmi, tudi ko kamera v vožnji naprej sledi protagonistu, Donu Rumati, ali blato in druga nesnaga, skozi katero ves čas bredemo, ali kot je otipljiva in še bolj lepljiva tista sluzasta plast, s katero si Rumata, potem ko je prijel leseni kol, s katerim so prebadali ženske, pomaže obraz. Vsak prostor, tako notranji kot zunanji, je obupno natrpan, notranji z najbolj čudno ropotijo in obilnimi telesi, ki rigajo, prdijo, bljuvajo, zunanji z ljudmi in živalmi, ki se gibljejo sem in tja, obenem pa je vselej videti, kot da ga zmanjkuje, kot da smo vselej na tesnem in stisnjeni med njegovimi liki. To pa ni prijetno.
Brez sledi vednosti
Lani preminuli ruski režiser Aleksej J. German je avtor šestih filmov (trije so bili prikazani v liffovskem programu Posvečeno), med njimi pa je prav Težko je biti bog tisti, ki ga je, kot je dejal, »že od nekdaj«, natančneje ko je prebral istoimenski roman Arkadija in Borisa Strugackega, »najbolj želel narediti«. Delal ga je, s presledki, več kot deset let, vse do svoje smrti. Ta roman bratov Strugacki (po nekem drugem njunem romanu je Tarkovsky posnel Stalkerja) je znanstvenofantastična zgodba o skupini ljudi, ki pridejo na planet Arkanar, kjer je vse tako, kot je bilo na Zemlji pred 800 leti oziroma v srednjem veku. Toda Zemljani se morajo prebivalcem Arkanarja povsem priličiti, ne smejo uporabiti svoje vednosti in vplivati na potek stvari. Največ, kar lahko naredijo, je to, da med Arkanarci najdejo intelektualce in umetnike ter jih zaščitijo pred tiranskim kardinalom Don Rebo. Toliko pove o zgodbi uvodni glas v offu, nato pa smo tri ure v najbolj mračnem, grobem, umazanem, blatnem, brutalnem, krutem, bolnem, kužnem, blaznem srednjem veku, skozi katerega se potika Don Rumata, ki včasih kaj citira iz moderne literature in na flavto zaigra kaj v jazzovskem stilu; med Arkanarci slovi kot velik bojevnik, čeprav rešuje samo preganjane in »sumljive«, in kot potomec nekega boga. Res je bil tudi Kristus Božji sin, toda ta arkanarski srednji vek ne pozna krščanstva (nikjer tudi ni videti nobene cerkve), Don Rumata pa tudi noče igrati njegovega odrešenika. Arkanarsko ljudstvo je tako pobebavljeno, kot je moralo biti tisto v človeškem srednjem veku, ko je bila vsa vednost zaprta v cerkvi. Če ne vsa, pa edino dovoljena, kajti vse druge so bile heretične in preganjane. In podobno je tudi na Arkanarju, le da tam ni niti nobene teologije: vladarji dopuščajo kakšne veščine (najrajši vojaške) in uničujejo vsako sled vednosti, tako da dobimo popolno vladavino bebavosti (z njeno zlobno zvijačnostjo) in barbarizma (s pokoli). Ta Germanov film res traja »samo« tri ure, toda v tem času dobimo občutek, kot da smo v njegovem srednjem veku večno in brezizhodno ujeti. Če pa upoštevamo »znanstvenofantastično« uverturo, bi lahko posumili, da nam je German v tem svojem zadnjem filmu »hotel reči«, da je srednjeveški fevdalizem naša prihodnost.
Pitje krvi proti norosti
Ali ste vedeli, da pitje človeške krvi pomaga proti norosti? Tudi to ste lahko izvedeli na Liffu, in to ne v kakšnem vampirskem filmu, ampak v dokumentarcu Pogled tišineJoshue Oppenheimerja. Lani je bil na Liffu prikazan njegov Teater ubijanja, prav tako dokumentarec, v katerem so nekdanji indonezijski pripadniki paravojaških enot, danes pa ugledni poslovneži, pripovedovali in prikazovali, kako so leta 1965, ko je general Suharto z vojaškim pučem (ob pomoči ZDA) vrgel Sukarnovo vlado, pobijali »komuniste«. Pogled tišine nadaljuje to »zgodbo«, in sicer z okulistom, ki ljudem pregleduje oči, obenem pa jih sprašuje o tistih pokolih, v katerih so ubili tudi njegovega brata (sam se je rodil po bratovi smrti). Med njimi je tudi nekaj nekdanjih morilcev, ki, stari kot so, res že slabo vidijo, vendar imajo še dober spomin. Nekateri naj bi bili že senilni, toda tistih pokolov se še dobro spomnijo, navsezadnje že zato, ker so imeli z mačetami toliko dela (poklali so tudi do petsto »komunistov« na dan). Pa tudi zato, ker so pili kri tistih, ki so jim prerezali vratove – to jim je pomagalo, da od pobijanja niso znoreli in da so še vedno tako dobro ohranjeni, kot se dva pohvalita. Dva druga pa zdravniku nazorno pripovedujeta, kako sta ob Kačji reki zaklala njegovega brata. In ne mislite, da so to kakšni zločinski psihopati. Imajo se za čisto normalne ljudi, ki so to počeli, ker jim je tako ukazala vojska, pa tudi zato, ker so bili »komunisti« brezbožni. Toda vsem le ni prav, da mladi zdravnik brska po tej krvavi preteklosti, to je lahko tudi zanj nevarno, ga spomnijo, »kar je bilo, je bilo«, »pustimo zgodovino in politiko«, »življenje gre dalje«. V Indoneziji že imajo srednji vek.
