Film se je torej uspešno hranil z literaturo Patricie Highsmith, kar je nazadnje dokazal tudi Hossein Amini z adaptacijo njenega romana Dva obraza januarja, s katero je izpolnil svojo režisersko željo. Amini, Britanec iranskega rodu, se je namreč uveljavil kot scenarist, ki je adaptiral dela Henryja Jamesa (Let bele golobice), Thomasa Hardyja (Temno srce), A. E. W. Masona (Štiri peresa) in Elmorja Leonarda (Strel smrti) ter napisal izvirni scenarij za film Nicholasa Refna Vozi! (Drive). Toda edini roman, kot pravi, za katerega je čutil, da ga mora tudi sam režirati, ne pa le predelati v scenarij, je bil prav Dva obraza januarja, čeprav je njegova zgodba »precej ohlapna, mestoma nedosledna in pogosto nelogična«. Toda ima zanimive like.
To so trije Američani v Evropi, natančneje v Grčiji, na začetku 60. let prejšnjega stoletja. Dva, Chester MacFarland, moški srednjih let (Viggo Mortensen), in mlada svetlolaska Colette (Kirsten Dunst), sta videti kot srečen zakonski par na turističnem potepu, toda neke noči na vrata njune hotelske sobe v Atenah potrka »senca preteklosti« v podobi privatnega detektiva, ki so ga za Chesterjem poslali tisti, ki jih je s sumljivim poslom z delnicami opeharil za denar. Chester in detektiv se umakneta v kopalnico, in ko detektiv izvleče pištolo, ga Chester spretno odrine, detektiv z glavo ob nekaj udari in obleži mrtev. Chester je nekoč že bil v Evropi, kot zmagoslaven ameriški vojak v drugi svetovni vojni, toda zdaj mora v njej bežati kot bogat kriminalec, ki ga iščejo tako ameriški detektivi kot grška policija.
Tretji lik je mladi Američan Rydal (Oscar Isaac), ki pa ni nadarjen le za tuje jezike (odlično govori grško), marveč tudi za to, da kot turistični vodič izvleče kaj denarja iz mladih in zapeljanih turistk. Seveda pa tega ne bi poskušal pri Chesterju in Colette, saj je videti, da je nad njima prav očaran, z vsakim na poseben način. In prav ta njegova očaranost, na eni strani s šarmantnim in obenem malo sumljivim bogatašem, na drugi z njegovo privlačno ženo, zaleže, da jima ponudi pomoč pri begu, s čimer postane tudi Chesterjev sokrivec. Najboljši del filma se tako odvija na begu, kjer se ne izmenjujejo le vselej razpoloženjsko posneta prizorišča na Kreti in v Istanbulu, marveč se tudi vse bolj zapletajo razmerja med vsemi tremi (Rydal se ustraši »privlačnosti« kriminala in se zbliža s prav tako prestrašeno Colette), ki kulminirajo v ruševinah labirinta v Knososu, iz katerega pride Rydal kot osumljenec za Colettino smrt. Vsi ti mračni prizori v ruševinah labirinta pa so obenem še kako jasna prispodoba za to, kako zlahka se »naivna« očaranost s kriminalnim bogastvom in privlačnostjo blondinke spreobrne v blodnjak sokrivde in izdaje.
