V minulem tednu se je med Kinodvorom, Slovensko kinoteko in Muzejsko ploščadjo Metelkova zgodila že 11. edicija Festivala kratkega filma FeKK, ki se bo danes zvečer sklenila s podelitvijo nagrad in projekcijo zmagovalnih filmov. Letošnji festivalski slogan »Pusti sanjam, naj gorijo« je odseval predvsem v programu Palestina v fokusu z izborom kratkih palestinskih filmov, pa tudi strokovnih pogovorih, ki so bili letos prvič na Vodnikovi domačiji.
Tokratni izbor palestinskih filmskih del je v Ljubljano pripeljala Mathilde Guitton Marcon, sicer selektorica kratkih filmov na Mediteranskem filmskem festivalu v Montpellieru ter (kar je morda še pomembneje) organizatorka in kuratorka festivala Ciné-Palestine, ki v Parizu že od leta 2015, v Marseillu pa od leta 2022 promovira raznolikost palestinskega filma ter ustvarja prostor za razpravo med palestinskimi filmski ustvarjalci in njihovim občinstvom.
Dvoličnost filmskega sveta
Gre za enega redkih tovrstnih dogodkov v Evropi, kjer navsezadnje že skoraj dve leti sleherni dan sledimo podobam etničnega čiščenja, ki jih spremljajo molk, izgovori, zanikanje, pasivnost in represija, pogosto tudi s strani kulturnih institucij in filmskega sveta. »Zgodovinsko prelomni trenutki, ko svet obvladujejo nasilje nosilcev moči, rasizem, neokolonializem in genocid, so zato tudi klic filmskemu svetu, naj si nastavi zrcalo in se vpraša, kakšno držo zavzema v odnosu do človečnosti,« se je tako glasila rdeča nit pogovora o filmu in uporu, ki ga je z Mathilde Guitton Marcon ter iransko umetnico in aktivistko Taro Najd Ahmadi vodila Vanja Gajić.
Hipokrizija filmskega sveta se je navsezadnje pokazala že lani, ob podelitvi nagrade za palestinsko-izraelsko dokumentarec Edina zemlja na berlinskem mednarodnem filmskem festivalu, kjer je nemška kulturna ministrica ploskala le izraelskemu, ne pa tudi palestinskemu avtorju filma. Ta kasneje kljub prejemu oskarja v ZDA ni mogel najti distributerja, filmsko javnost pa je v zadnjih mesecih še dodatno pretresla informacija, da tudi Mubi, alternativno platformo pretočnih vsebin, ki gledalcem ponuja skrbno kuriran umetniški filmski program, v veliki meri financira vlagatelj, prepleten s financiranjem izraelske vojaške tehnologije in genocida.
Govorke so tako soglasno ugotavljale, da tovrstna dvoličnost filmskega sveta pogosto privede do samocenzure avtorjev z Bližnjega vzhoda, ki se nase naučijo gledati z zunanje, »orientalistične« perspektive, da bi se s tem približali zahodnemu občinstvu ter prodrli na evropske festivale. Mathilde Guitton Marcon to navsezadnje zaznava tudi na primeru Edine zemlje, v kateri prisotnost izraelskega protagonista bere kot ključno za blažitev zahodnjaške občutljivosti in »našega« iskanja potrditve, da lahko Izraelec in Palestinec tudi sodelujeta, prijateljujeta in sploh shajata v istem prostoru.
Od aktivizma do spomina
Kot nam je zgodovinsko orisal pogovor, se je palestinska kinematografija leta 1968 rodila iz aktivističnega filma, ki je začel nastajati pod okriljem Palestinske filmske enote. To so po arabsko-izraelski vojni v Jordaniji ustanovili begunski filmski ustvarjalci Mustafa Abu Ali, Sulafa Jadallah in Hani Jawharieh, ki so film videli kot sredstvo za ohranjanje kolektivnega spomina. A palestinski filmski arhivi, ki že od šestdesetih let prejšnjega stoletja ohranjajo zgodovino upora palestinskega ljudstva ter podajajo »protizgodbo« izraelski propagandi, reinterpretaciji in potvarjanju zgodovine, so bili leta 1982, v času izraelskega zavzetja Bejruta, oplenjeni, nekateri filmi – kot je dokumentarec Ženske v Palestini avtorice Khadijeh Habashneh iz leta 1978 – pa za vedno izgubljeni.
Kratki filmi, ki jih je na festivalu FeKK predstavila Mathilde Guitton Marcon, so tako poskušali prikazati prav raznolikost palestinskih zgodb in narativnih prijemov, osvobojenih prilagajanja, pričakovanj in estetskih preferenc zahodnega pogleda. S superimpozicijo Googlovega uličnega pogleda v filmu Tvoj oče se je rodil star 100 let, tako kot nakba (2017) tako rekonstruirajo spomin in se zoperstavijo vmesniku, ki ustvarja iluzijo univerzalnega dostopa do ozemlja, a hkrati normalizira izbris; v Skici obnašanja (2013) se osvobodijo hegemonističnih okvirov kolektivnega spomina in odprejo pot kritiki prilaščanja preteklosti ter razumevanja sedanjosti; v filmu Mahdi Amel v Gazi (2024) pa s spojem sodobnih družbenih medijev premišljujejo, kakšna je naša odgovornost do podob Gaze in Palestine. Izbor je tako osrediščil spomin in domišljijo naroda, ki noče končati v arhivu, ujet v določene predstave, niti se ne želi odreči svojim sanjam.
