Tudi humor naredi zgodbo avtentično

De Heer v Ljubljani predstavlja film Čarlijeva dežela, zadnji del neformalne trilogije o življenju avstralskih staroselcev, ki jih poleg tematike povezuje tudi David Gulpilil, eden najbolj priznanih aboriginskih umetnikov. Po besedah režiserja se filmska zgodba tesno navezuje na življenje avstralskih staroselcev, »srce pa ji je dal moj prijatelj David Gulpilil, človek nemirnega duha. Zgodba glavnega junaka se je namreč začela z resnično osebo, z Davidom.«

David v Avstraliji velja za aboriginsko filmsko legendo že vse od leta 1971, ko je posnel kultni film Walkabout (Pohod v odraslost). Ko sem napisal scenarij za film The Tracker (Sledilec, 2002), sem vedel, da ga želim v glavni vlogi, vendar sem bil ob najinem prvem srečanju šokiran. David govori šest različnih aboriginskih jezikov, njegova angleščina pa je bolj slaba, zato sva imela težave že pri osnovnem sporazumevanju. Prav tako sem takrat prvič spoznal, kako velike kulturne razlike naju ločujejo, zato nisem bil prepričan, ali bova sploh lahko sodelovala, saj nisem vedel, kako naj ga režiram, usmerjam.

To je očitno začutil tudi David, ki me je povabil k sebi domov v Ramingining, kamor je avstralska vlada leta 1972 preselila njegovo aboriginsko skupnost. Kot sem izvedel kasneje, je David vse režiserje, s katerimi je sodeloval, povabil, naj ga obiščejo, vendar ga pred menoj ni še nihče. Gre za precej odmaknjen kraj, v divjini, razmere so res težavne. Kljub temu sem ga obiskal in tam preživel naporen, a tudi zelo koristen teden. Spoznal sem kraj, ljudi in njihovo kulturo, ki je bila povsem drugačna od vsega, kar sem poznal do tedaj. Hkrati pa sva z Davidom vzpostavila vez, ki bi jo pogojno lahko imenoval prijateljstvo. Pogojno pravim zato, ker njegova kultura ne pozna pojma prijateljstva v smislu, kot ga poznamo mi. Pri njih so na prvem mestu sorodstvene vezi, po katerih se vsi ravnajo in imajo za njih enako veljavo kot za nas zakoni.

Točno tako. Potem ko sva posnela The Tracker, sem posnel film, ki ni imel nobene veze z aboriginsko kulturo, nato pa se nama je porodila ideja za film Ten Canoes (Deset kanujev, 2006). Zgodba tega projekta se je začela, ko mi je David pokazal fotografijo desetih kanuistov v močvirju Arafura, ki je imela zelo filmski značaj. Fotografijo je v 30. letih prejšnjega stoletja posnel Donald Thomson, antropolog, ki je proučeval tradicionalni način življenja staroselcev. Med ljudstvom Yolngu si je pridobil precejšen ugled, med drugim so mu dovolili fotografirati tudi skrivne obrede, zato še danes spoštujejo njegovo delo. David mi je razložil, da so ljudje na fotografiji njegovi predniki, in tako se je začela oblikovati ideja o filmu, ki bi pripovedoval zgodbo Davidovih prednikov.

Čeprav sem vedel, kakšne so življenjske razmere v Raminginingu, in sem se zavedal, kako težavno bo snemanje filma na tej lokaciji, je ta zamisel blokirala vse druge ideje, tako da sem na koncu enostavno moral posneti ta film.

Že od začetka je bilo jasno, da bo film služil zgolj kot medij, ki bo predstavil zgodbo teh ljudi, zato je bilo edino smiselno posneti film v njihovem jeziku. Aborigini sami so želeli posneti film, ki bi ga lahko pokazali svojim otrokom in rekli: »To so vaši predniki, od tu izhajate, od tu izhajamo vsi.« Prav tako pa so želeli predstaviti svojo kulturo preostalemu svetu, jo narediti bolj razumljivo in dostopno. Zelo so si želeli posneti igrani film in ne dokumentarca, saj so igranih filmov zaradi Davida bolj navajeni.

Poleg praktičnih in tehničnih težav, ki so bile povezane s samim terenom, je tudi vsebina filma med snemanjem doživela precej sprememb oziroma prilagajanj. Ljudstvo Yolngu pripoveduje zgodbe drugače kot mi, saj ima oralna tradicija posebno funkcijo v njihovi kozmologiji. Svet razumejo in interpretirajo na drugačen način kot zahodnjaki, kar se seveda kaže tudi v njihovem jeziku. Kot primer lahko povem, da oni ne poznajo zaimkov, kot so jaz, ti, oni, ona ali on, poznajo pa 16 različnih zaimkov za mi.

Dodatne težave pa so se pojavile, ko je David prišel v spor s svojo skupnostjo in se je odselil v Darwin. Kljub temu sem se odločil, da film posnamemo do konca, pri tem pa mi je bil v veliko pomoč Peter Djigirr, prav tako član skupnosti Yolngu, ki mi je pomagal pri sporazumevanju z drugimi člani skupnosti. Poleg tega mi je dajal tudi dragocene nasvete, kako mora biti zgodba prednikov predstavljena, da bo zadostila zahtevam kulture Yolngu. Brez njega filma ne bi mogel posneti, zato je podpisan kot sorežiser filma.

Z Davidom se nekaj let nisva videla, vedel sem, da je zapadel alkoholizmu, da je postal brezdomec, vendar nisem vedel, kako resna je situacija, dokler nisem slišal, da je pristal v zaporu. Tovrstna življenjska pot na žalost ni nenavadna v aboriginskih skupnostih. Po eni strani so še vedno zavezani pravilom svoje skupnosti, po drugi strani pa belska družba od njih pričakuje, da bodo živeli po njihovih, vsiljenih zakonih in pravilih. Kot primer te razdvojenosti lahko omenim odnos do denarja, ki v njihovih skupnostih nima nobene prave vrednosti. Z Davidom sva nekega dne odšla v trgovino, ker je želel kupiti cigarete, nazaj pa sva prišla s tremi cigaretami in z nekaj drobiža. Tako denar kot cigarete je razdelil ljudem, ki sva jih srečala na poti, saj je to nekaj najbolj normalnega v njihovi skupnosti. Gre za eno od tistih kulturno pogojenih stvari, ki so delovale, ko so še živeli v majhnih skupinah v divjini, danes ko živijo v večjih skupnostih in v mestih, pa na žalost ne funkcionira več.

Ko sem videl, kako skrušen in povsem brez življenja je David postal v zaporu, sem vedel, da moram nekaj storiti. Na vprašanje »Kaj boš počel, ko prideš iz zapora?« najprej ni odgovoril, nato pa je rekel, da želi z menoj posneti še en film. In to je bil začetek Čarlijeve dežele.

Scenarij sem napisal jaz, David pa je prispeval ogromno idej za zgodbo, dajal mi je iztočnice in nasvete, kako predstaviti določene stvari, nato pa sem jaz napisal scene in jih naredil bolj filmične. Vedel sem, da mora zgodba funkcionirati kot film, obenem pa mora biti predstavljena na tak način, da se bo David v njej prepoznal, da bo v njej prepoznal svoje izkušnje in svoj pogled na svet.

Ta izkušnja ni bila nova samo za Davida, temveč tudi zame, saj sem prvič pisal scenarij s točno določenim igralcem v mislih. Ugotovil sem, da tovrsten pristop omogoča stvari, na katere sicer niti pomislil ne bi. Scene in dialogi, napisani posebej za Davida, so po mojem mnenju mnogo boljši, kot če bi jih pisal, ne da bi vedel, kdo bo igral glavno vlogo.

Razumem, zakaj ljudje mislijo, da gre za avtobiografsko zgodbo, vendar ni tako. Gre za avtentično zgodbo, za izkušnjo aboriginskega življenja, ki jo David pozna, vendar je ni živel tako, kot jo živi glavni junak filma. David sam pravi, da je Charliejeva zgodba njegova zgodba, s čimer pa želi povedati, da se z zgodbo lahko identificira, da ima tudi sam podobne izkušnje kot filmski junak.

Seveda. Na snemanju je David nekoč pritekel do mene ves paničen, češ aretirali so mojega sina, ker se je vozil z neregistriranim avtom. Odšla sva na policijo, kjer je njegovega sina grabil paničen strah, saj se s policistom sploh ni mogel sporazumeti. Tudi Jamie namreč govori kar nekaj aboriginskih jezikov, angleščine pa ne prav dobro. Policist, ki ga je intervjuval, ga je na primer vprašal, kdaj je bil avto registriran, Jamie pa je odgovoril »lani«. Ko je policist to preveril v sistemu, je ugotovil, da je bil avto registriran pred več kot petimi leti, in se je s povišanim glasom obrnil na Jamieja, ker je bil prepričan, da laže. Tako kot mnogi drugi tudi ta policist ne ve, da je Jamiejev oziroma aboriginski čas merjen drugače. Ko Jamie reče, da je avto registriral lansko leto, hoče povedati, da je to storil že pred kar nekaj leti. Tovrstni nesporazumi so na žalost pogosti, ker je dominantna kultura v odnosu do aboriginske kulture povsem ignorantska.

Če želiš ustvariti avtentičen film, potem se ne moreš izogniti humorju, ker so David, Djigirr, Minygululu in drugi člani skupnosti zabavni ljudje, ki pogosto, tudi v najtežjih trenutkih, uporabljajo humor. Vedo, kako se ponorčevati iz sebe in iz drugih. In prav zato mora biti tudi humor del zgodbe, ker drugače pač ne bi šlo za avtentično zgodbo.