Deset dni istega poslopja
Najdaljši film vseh časov je še vedno Modern Times Forever, ki je dolg 240 ur ali 10 dni. Film je leta 2011 posnela danska umetniška skupina Superflex, prikazuje pa poslopje Stora Enso v Helsinkih; premierno je bil predvajan na 40 kvadratnih metrov velikem platnu, postavljenim pred tem poslopjem. V kategoriji »najdaljših filmov« je še kar nekaj eksperimentalnih ali art filmov. Na primer 188-urni Cinématon (2011), ki ga je francoski režiser Gérard Courant snemal 36 let, sestoji pa iz skoraj 3000 nemih vinjet (vsaka je dolga nekaj več kot tri minute), v katerih se slavni režiserji in igralci kažejo pri bizarnih opravilih (montypythonovec Terry Gilliam, na primer, požira bankovec za sto frankov); film je bil v celoti predvajan dvakrat, v Avignonu leta 2009 in naslednje leto v Redondo Beach v Kaliforniji.
Ameriški fotograf Josh Azzarella je iz šestminutnega odlomka iz Čarovnika iz Oza naredil 120-urni film Untitled #125 (Hickory) – toliko naj bi po njegovem trajalo doživetje Dorothy od trenutka, ko privihra tornado, pa do tedaj, ko sreča Glindo, dobro čarovnico. Podoben princip je uporabil Douglas Gordon v 24 Hour Psycho (1993), kjer je Hitchcockov film Psiho, ki traja 109 minut, raztegnil na 24 ur. Še radikalnejša je nemška umetnica Karin Hörler – njen 95-urni film Matrjoška (2006) temelji na eni sami fotografiji (film so v celoti prikazali v Frankfurtu na 100 kvadratnih metrov velikem platnu).
Eksperimentalni, a tudi igrani
Ameriški umetnik Andy Warhol je posnel kar štiri »najdaljše« filme: Spanje (1963), pet ur in 20 minut spanja njegovega prijatelja Johna Giorna; Empire (1964), ki osem ur v upočasnjenem gibanju prikazuje Empire State Building v New Yorku; Four Stars (1967), ki se 25 ur norčuje iz kritiškega rangiranja filmov z zvezdicami; in osemurni igrani film Imitacija Kristusa (1967).
Ti eksperimentalni »najdaljši« filmi so bili prikazani na posebnih, praviloma enkratnih projekcijah ali v galerijah, obstaja pa tudi kar nekaj kinematografskih igranih in dokumentarnih filmov, daljših od pet ur. Med dokumentarnimi sta najdaljša 13-urni film Jorisa Ivensa o zadnjih dnevih kitajske kulturne revolucije, Kako je Yukong premaknil gore (1976), in 14-urni film Petra Watkinsa Resan (1987) o jedrskem oboroževanju. Najdaljše igrane filme pa v zadnjem času snema filipinski režiser Lav Diaz: med njimi so skoraj 10-urna Evolucija filipinske družine (2004), 9-urna kriminalka Heremias (2006) in sedeminpolurna Melanholija (2008). zv
