Tehnika zastari prej kot filmi

»Stara« Viba je imela sedež in filmski studio v ljubljanski cerkvi sv. Jožefa, kjer pa ni toliko zamenjevala religije, kot je gradila vero v slovenski film. »Nova« Viba ima prostore v nekdanji industrijski stavbi v Stegnah v Ljubljani, in ko so jih pred enajstimi leti odpirali, je bilo v slavnostnih govorih slišati tudi nekaj o »tovarni sanj«. Kar pa je treba vzeti le kot pesniško metaforo, povrhu še netočno, ker Viba nikoli ni bila tovarna, ampak javni zavod (in kot tak dopolnilni vir javnega sofinanciranja slovenskega filma), pa tudi zato, ker ji pri produkciji »sanj« pripada samo tehnični del. To pa med drugim pomeni – ob dejstvu nenehnih preobrazb v današnjem svetu filmske tehnike –, da lahko Viba tudi kot tehnična »tovarna« zastari (celo še prej kot njeni »sanjski« produkti, filmi), če se ne prenavlja. To je le ena izmed »čeri«, o katerih smo lahko poslušali v pogovoru z Vojkom Stoparjem, ki je direktor Filmskega studia Viba film postal z julijem letos.

Glavni zadržki glede najema studia niso toliko obratovalni stroški, ki jih morajo plačati producenti, marveč to, da je treba graditi scenografijo, ki je lahko tudi zelo draga. Zato raje izbirajo improvizirane lokacije. Najem tehnike v produkciji in postprodukciji pa je za producente brezplačen.

Nič več, ker ima Viba zdaj najsodobnejšo digitalno kamero – no, skoraj najsodobnejšo, ker se ta tehnologija hitro spreminja. Res pa je, da bi včasih potrebovali vsaj dve kameri. Vseeno je glavni problem Vibe vse od ustanovitve dalje isti – zastarevanje tehnike. Letos nam je ministrstvo zagotovilo sredstva za prenosni snemalnik, to pa je za zdaj tudi edina letošnja investicija.

Res je, to je bil vrhunski tonski studio, vsaj miks je še vedno med najboljšimi. Problem so njegovi računalniški programi, ki bi jih bilo treba posodobiti, Viba pa jih brez dovoljenja ministrstva ne more kupiti, četudi bi na trgu zaslužila dovolj, da bi jih lahko kupila; Vibin ustanovitelj, torej ministrstvo za kulturo, namreč ne more dati dovoljenja za nakup teh programov, ker je Viba lani naredila nekaj tisoč evrov izgube. Tako je tudi ta vrhunska mešalna miza glede programske opreme že zastarela. Enako velja tudi za montažne mize oziroma njihovo programsko opremo. V tem pogledu se Viba razlikuje od drugih javnih zavodov, ki lahko ob ustrezni kadrovski zasedbi tudi s skromnejšo tehnično opremo izvajajo svoj program; če na Vibi ni investicij v tehnično opremo, tudi najboljši kadri – in na Vibi jih je kar nekaj – ne morejo servisirati slovenskega filma.

Res je, nekaterim se zdijo naše cene previsoke. Vendar je pri tem treba upoštevati, da Viba ne glede na to, da je javni zavod, nastopa na trgu. In če bi Viba drastično spustila cene, bi lahko prišlo do tožb tudi na evropski ravni – zaradi dumpinga. To se je v preteklosti že dogajalo. Skratka, Viba si ne more privoščiti, da bi bil njen cenik bistveno nižji od ponudbe na trgu.

Viba ima v letošnjem letu proračun nekaj več kot 900.000 evrov; ministrstvo za kulturo zagotovi manj kot 600.000 evrov, se pravi, da mora Viba 300.000 do 350.000 evrov zaslužiti na trgu, da pokrije plače in stroške obratovanja. Tržna dejavnost torej ne prinaša nobenih profitov. Okoli 90 odstotkov sredstev, ki jih Viba pridobi na trgu, prihaja od snemanja oglasov in oddajanja prostorov za komercialne prireditve. Glede tega je Viba že pridobila evropski ugled, saj te reklame večinoma plačujejo tujci, ki praviloma najamejo slovenske filmske ekipe. Preostalih deset odstotkov tržne dejavnosti pa predstavljajo domači komercialni avdiovizualni projekti.

Nedvomno. Brez tega, da bi se sredstva za slovenski film vsaj podvojila, je težko predvideti kakšno srednjeročno rešitev tako za slovensko filmsko produkcijo kot za Vibo. Viba je bila ustanovljena kot baza slovenskega nacionalnega filmskega programa, kar pomeni, da bi se moralo na Vibi vsako leto snemati vsaj 12 celovečernih filmov ob polnem uporabljanju Vibinih tehničnih zmogljivosti in zagotavljanju Vibinih stroškov iz javnih sredstev. Komercialni program bi bil potem zgolj za ocvirek. Zdaj pa je ta komercialni program nujen za Vibino preživetje, nacionalnega programa pa je zmeraj manj.

V programu je osem celovečercev in štiri koprodukcije, ampak vsi ti filmi zelo malo uporabljajo Vibine storitve in zmogljivosti, ker so to projekti z zelo skromnim proračunom. Gre pa za to, da naj bi bile Vibine zmogljivosti produkcijsko polno izkoriščene.