Po več kot desetletju je slavni modro-rdeči kostum Supermana po Britancu Henryju Cavillu oblekel Američan David Corenswet. Ki znamenite rdeče pajkice spet nosi čez hlače, kot sta jih svoj čas v vlogi najmočnejšega, najmoralnejšega in najbolj ameriškega superjunaka nosila Christopher Reeve (Superman, 1978) in Brandon Routh (Superman se vrača, 2006). Kar v primerjavi z uniformnimi, strogimi enobarvnimi modrimi pajkicami, ki jih je v Jeklenem možu (2013) nosil Cavill, deluje samo po sebi bolj lahkotno, igrivo in zafrkantsko. Garderobna odločitev je dober odraz interpretacije režiserja Jamesa Gunna, avtorja trilogije Varuhi galaksije, ki je najnovejši film o Nezemljanu, rojenem na Kriptonitu in vzgojenem na kmetiji v Kansasu, sestavil po zanj značilni recepturi pisanega, zabavnega, mestoma bebavega spektakla z rednimi inserti humorja.
Gunn, ki je prikupne Varuhe posnel za Marvelov filmski svet, kamor sodita na primer še Iron Man in Hulk, je sicer za filmski univerzum stripov DC Comics, kamor sodita Batman in Čudežna ženska, leta 2022 že posnel Odred odpisanih: Nova misija. Takrat je bila želja producentov, naj marvelovsko recepturo odbitega humorja aplicira tudi pri konkurentu, pri čemer sta se stil filmarja in zgodba ekipe superzločincev zložila kot lego kocke. Filmu, v katerem morski pes hodi po dveh nogah in govori kot Sylvester Stallone, se je takšen tretma pač prilegal. A če je bila formula spektakla z odmori za vmesne vice, po kateri so sploh v prejšnjem desetletju praviloma nastajali tudi drugi celovečerci iz Marvelovega filmskega sveta, do nedavnega še de facto standard za ljubitelje filmov o fantih in dekletih s supermočmi, se je ta viža v zadnjih letih precej izpela. Vse možne variacije te šablone smo pač že videli.
Gunnov Superman pa ne le sledi nekoč uspešni recepturi, temveč jo prižene do mere, ko stil povozi čustveno dimenzijo prenekaterega dramskega prizora. Vici na nepravih mestih nasploh kažejo na studijski izdelek, ki skuša obkljukati vse možne parametre, po katerih naj se zagotovi uspešnica za čim širše občinstvo. Na eni strani je zato iz tona končnega izdelka jasno, da gre za film, ki cilja na mlajše občinstvo, po drugi strani pa naj bi očitne aluzije na geopolitiko današnjega sveta in pasti tehnološkega napredka v smislu zgodbe ponudile tudi nekaj za starejšo publiko. A kaj ko film s tega vidika nima povedati kaj posebno pametnega. Razen da reference na svet okoli nas v filmu so. Nepresenetljivo se takšen film scenaristično večkrat bere, kot bi bil v konfliktu s samim sabo, prav tako nepresenetljivo se precej bolje bere v zadnji tretjini filma, ko nam Gunn vendarle nekoliko prizanese z nizanjem humornih vložkov.
O avdio in vizualni obleki filma s proračunom preko 200 milijonov dolarjev na drugi strani težko rečemo kaj posebno negativnega, čeravno je to seveda higienski minimum za tovrstne cinepleksovske spektakle. Tudi igralci so izbrani posrečeno; relativno neznani Američan Corenswet ima tisto nekaj, kar je v samem bistvu lika Supermana. To je Nezemljana, boga in človeka, ki da več na spodobnost in človekove pravice kot marsikateri Zemljan. Prav tako sta kot nova Lex Luthor in Lois Lane posrečena izbira Nicholas Hoult (Nosferatu, Topla trupla) in Rachel Brosnahan, ki se je boste spomnili iz serije The Marvelous Mrs. Maisel. A naposled zadnji Superman, ki naj bi bil ponovni zagon franšize in uvod v serijo novih dogodivščin supermoža, pod zloščenim pokrovom ne ponudi zares ničesar takšnega, čemur bi rekli avtorsko ali odstopajoče. Omenjeni Jekleni mož iz leta 2013 po ritmih Hansa Zimmerja je to glasbeno, igralsko in scensko vendarle bil.
