Morski pes na kopnem
To, da zna avstralski režiser Sean Byrne posneti dober psihološki triler, smo že vedeli. Kar deset let je sicer minilo od njegove hudičevske srhljivke The Devil's Candy (2015) in še šest let več od njegovega prvenca, najstniške maščevalščine Ljubljeni (2009), s katero je serijsko navduševal na filmskih festivalih. Vmes se sicer ni spremenilo prav dosti, Byrne še vedno obvlada, tudi šoker Nevarna žrela o serijskem morilcu, obsedenem z morskimi psi, obkljuka vse potrebno za dober žanrski film. Dober, ne odličen. Premisa je enostavna in efektivna, igralska zasedba imenitna, zapleti, od inventivnih do generičnih, pa se vrstijo drug za drugim.
Zgodba? Avstralski igralec Jai Courtney igra norca, ki turistom obljublja ogled morskih psov, pri čemer jim pozabi omeniti, da bodo za piko na i akvatične dogodivščine pristali na krožniku teh krasnih predatorjev, ki se ne pustijo božati. Kapitan, v prostem času serijski morilec, jih skratka ugrabi, omami, z dvigalko odvrže v morje in pojedino posname za svoj osebni arhiv. Dokler seveda ne naleti na za žanr tipično junakinjo, ki brca, grize in mu pljune nazaj v obraz. V vlogi bojevite surferke se imenitno znajde Američanka Hassie Harrison. Za film, ki sodi v sekcijo Ekstravaganca, bi si sicer človek mislil, da bo v vodi in na palubi več krvi, a se izkaže, da film bolj kot na gravž stavi na psihološko napetost. Tipično za Byrna, je pa tudi res, da film Nevarna žrela v resnici ni toliko film o strašnih, krvoločnih morskih psih, pač pa film o strašnih, krvoločnih psihopatih na dveh nogah.
Svet otroške psihe
Mehiški film Hudič kadi postavi v središče svojega zanimanja skupino mladoletnih sorojencev in se potopi v njihovo dojemanje sveta. Ves čas ostaja izključno v otroški perspektivi – še več, njegova vizura se vseskozi seli od enega protagonista do drugega in plete asociativen mozaik podob, ki nežno nihajo med realizmom in nadrealizmom. Nastavek zgodbe je takle: potem ko mama, očitno zaradi psihičnih težav, zapusti družino in izgine v neznano, oče pa se jo odpravi iskat, pet otrok ostane doma samih z rahlo paranoidno babico. Ta, namesto da bi prevzela vlogo odraslega, s svojo neuravnovešeno psiho podžiga otroško domišljijo s pripovedmi o hudiču in nevarnostih, ki nanje prežijo onstran zidov njihovega domovanja. V pomanjkanju stabilne odrasle figure se med otroki vzpostavita naravna hierarhija in skrb drug za drugega, obenem pa se v njihovih telesih razrašča travma, ki jo tako otroci kot babica vztrajno premeščajo v zunanji svet, v nekaj, kar jih ogroža od zunaj.
Film s svojo razdrobljeno strukturo, tesnobno atmosfero, zaprtostjo v tesno, prenatlačeno stanovanje in ozke bližnje plane ter z določenimi slogovnimi postopki, izposojenimi iz srhljivk in grozljivk, ustvari natanko takšen kolaž, kot je tisti, ki ga v uvodnem prizoru oblikuje eden izmed otrok, ko na list papirja nalepi dele fotografij, nato pa prazne prostore okrog izrezkov resničnosti zapolni s svobodno otroško risbo ter tako ustvari podobo, v kateri se objektivna resničnost meša z imaginarnim. Režiser Ernesto Martínez Bucio skupaj z odlično uigranim ansamblom otroških igralcev gledalca zelo učinkovito prestavi v prav tak svet – v svet otroške psihe, ki niha med različnimi plastmi resničnosti in se na svojstven način odziva na travmatično situacijo.
