Relikvije brez smisla in vsebine

Izraelski režiser Ari Folman je že s celovečernim prvencem Saint Clara (1996) prepričal občinstvo v sekciji Panorama na berlinskem filmskem festivalu, leta 2008 pa se je v animiranem avtobiografskem dokumentarcu Valček z Baširjem podal v iskanje resnice o času, ki ga je preživel kot izraelski vojak v prvi libanonski vojni v zgodnjih osemdesetih. Film, ki je bil premierno prikazan na festivalu v Cannesu, je poleg številnih drugih nagrad prejel zlati globus in cezarja ter nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film.

Svoj zadnji igrano-animirani film Kongres (The Congress, 2013) je Folman priredil po romanu Kongres futurologicznyStanisława Lema. Priredbo je Folman umestil v distopični Hollywood, kjer Robin Wright, nekoč obetavna hollywoodska igralka in mati dveh otrok, nekega dne dobi nepričakovano ponudbo: studio Miramount hoče kupiti njeno filmsko identiteto. Čeprav se le nerada odreče nadzoru nad svojo javno podobo, jo njen agent nazadnje prepriča, da sprejme faustovsko pogodbo.

Po besedah režiserja je projekt navdihnilo vprašanje, s katerim se mora soočiti vsak filmski ustvarjalec v postavatarskem obdobju: ali lahko igralce iz mesa in krvi, ki so burili našo domišljijo od otroštva, nadomestijo računalniško generirane 3D-podobe? Folman je povedal: »Film odpelje 3D-računalniške podobe en korak naprej ter jih razvije v kemično formulo, ki jo odjemalec zaužije s pomočjo tablet. Tako v svoji glavi zbere filme, ki jih je od nekdaj želel videti, uprizori svoje fantazije, v glavne vloge pa postavi svoje najljubše igralce. V tem svetu ljubljeni gledališki in filmski igralci postanejo pozabljene relikvije brez smisla in vsebine. In kam gredo potem, ko prodajo svojo dušo in identiteto studijskemu hudiču?« nr

Napoved