V grozljivki Ura izginotja ob 2.17 ponoči v nekem tipičnem naselju ameriškega predmestja z lepimi družinskimi hišami, redno košeno travo in mirnim prometnim režimom hkrati izgine 17 otrok iz istega razreda lokalne osnovne šole. Razen enega, ki pa ne zna ali noče povedati, kaj se je zgodilo s preostalimi. Videoposnetki nadzornih kamer kažejo, kako njegovi sovrstniki, ki so še dan prej pisali domače naloge in si vrtali po nosu, kot kokoši brez glave uročeno stečejo v noč in izginejo neznano kam. Brez sledi in očividcev jih kratko malo pogoltne tema. Policija vpreže vse, od klasičnih do pasjih policistov, a kot spada k žanru, brez uspeha. Dan pred ponovnim odprtjem šole ravnatelj skliče roditeljski sestanek, na katerem si obupani starši dajo duška. Učiteljica nesrečnega razreda mora vendar kaj vedeti, so prepričani. Nekdo mora biti kriv, si mislijo.
Tudi po enem mesecu namreč nihče ne zna pojasniti, kaj se je zgodilo. Tega, da so njihov otroci brez prisile sredi noči zbežali od doma, preprosto ne morejo zaobjeti. Nihče tudi ne zmore razumeti, kako za vraga v eni noči v zrak izpuhti cel razred otrok. A, kot vemo, so tovrstne tragedije na prvi pogled pogosto nerazložljive, nepojmljive in nedoumljive. Seveda pa nato vedno znova vidimo, da navidezno popolne soseske pač nikoli niso popolne. Le pod površje je treba pogledati: Ura izginotja ameriškega režiserja Zacha Creggerja, avtorja srhljivke Barbar (2022), je zato eden tistih filmov, ki preigravajo zgodbo po poglavjih z več zornih kotov različnih likov. Enkrat pijemo vodko z razredničarko, ki ji je izginil razred, drugič gledamo izginotje otrok skozi oči obupanega očeta, tretjič z lokalnim policistom lovimo narkomane, z vsakim novim pogledom pa smo bližje razumevanju dogajanja.
Pri čemer vidimo, da v tem na prvi pogled popolnem ameriškem mestecu ne manjka pošasti. Vidimo, da je tudi arhetipsko mestece Maybrook le kulisa, za katero se skrivajo družbeni problemi, o katerih čez lužo pričajo statistike in televizijska poročila. Od šolskih strelskih pohodov, drog, dezinformacij in nasilja v družini do tega, kako takšni tragični dogodki generirajo generacijske travme in rušijo občutek varnosti v družbi. Režiser Cregger, ki je spisal tudi scenarij, probleme večji del gledalcu na krožnik servira subtilno, a jih hkrati ne analizira dosti ali skoraj nič. Bolj kot problemi sami ga zanima, kako se na tovrstne dogodke odziva skupnost. Kako ljudje ob takšnih tragičnih dogodkih iščejo smisel in krivce. Kako zlahka ljudje v takšnih kriznih trenutkih brez dokazov oblikujejo napačne predstave. Kako posamezniki, namesto da bi razmišljali o sistemskih vzrokih in prevzeli svoj del odgovornosti, raje iščejo grešnega kozla.
Kako se ljudje, namesto da bi napadli veliko sistemsko coprnico, raje zaletavajo drug v drugega. Starši se spravljajo na učiteljico, ravnatelja skrbi predvsem ugled šole, vsi skupaj pa pričakujejo, da bo imela potrebne odgovore policija. A policija lahko seveda v najboljšem primeru poišče osumljence in motive, ne more pa odpraviti družbenih vzrokov, ki stojijo za takšnimi dogodki. Ne more ozdraviti sistema, ki omogoča lahek dostop do orožja, ki podžiga polariziranost med ljudmi, ki je prežet z medvrstniškim nasiljem, ki zapostavlja duševno zdravje ljudi in ki generira takšne in drugačne odvisnosti. Ura izginotja je skratka večplastna, niansirana in aktualna grozljivka, ki bi sicer lahko bila še malce bolj zgoščena, eksaktna in izčiščena, a ji pod črto ne manjka dosti.
