Ko si boste prvič ogledali najnovejši film Američana Paula Thomasa Andersona, človeka, ki je filmu že dal klasike tipa Tekla bo kri, Vroče noči in Magnolija, se boste morda vprašali, zakaj se tisto, kar se uvodoma kaže kot epopeja, ki bo dostavila udarno politično sporočilo o sodobnih ZDA, do odjavne špice bere kot običajna družinska drama o očetu in hčeri. Zakaj se pod pročeljem prvorazrednega političnega trilerja, prežetega s satiro, skriva tako običajno sporočilo, kot je to, koliko in kaj pomeni biti družina. Morda si boste celo mislili, da bi lahko režiser takšnega kova o stanju v Ameriki vendarle povedal kaj bolj konkretnega, bolj pronicljivega in manj klišejskega. A ko gledamo dramo Ena bitka za drugo, prirejeno po postmodernem romanu Vineland Thomasa Pynchona, se moramo samo spomniti, kakšno družbo Anderson pravzaprav secira. In potem se videno nenadoma zloži kot lego kocke.
Govori namreč o družbi, v kateri je drugi amandma in ves dolarski biznis okoli te pravice vreden več kot pravica do življenja. O družbi, v kateri je poleg neoliberalizma uradna ideologija vladajočega političnega razreda rasizem. Ko je bil pred tedni v Utahu ustreljen ameriški vplivnež in skrajni desničar Charlie Kirk, je v sosednji zvezni državi najstnik, od glave do prstov na puški zastrupljen z neonacizmom, na isti dan v strelskem pohodu na koloradski gimnaziji ustrelil dve dekleti. Zadnjo nedeljo pa je recimo v Michiganu bivši vojak, veteran vojne v Iraku, z avtom zapeljal skozi vrata cerkve in z jurišno puško začel nažigati po množici vernikov, ki so bili sredi maše. Anderson skratka govori o družbi, v kateri so strelski pohodi tako pogosti, da ljudje takšna dejanja komaj dohajajo. In kar je pomembneje – da v njih ne glede na motive storilca umirajo tako demokrati kot tudi republikanci. In njihovi otroci.
Pri čemer se branje filma ponuja v dveh slojih. V prvem, najbolj dobesednem planu gledamo zgodbo levičarske antifa gverile, Francoskih 75, ki bije vojno z represivnim državnim aparatom, ki migrante zapira v obmejna koncentracijska taborišča, a pri tem neizbežno s krvjo drugih umaže tudi lastne roke. Ta del filmskega registra je sploh v prvem delu uprizorjen s posrečeno mešanico resnobnosti in situacijskega humorja, pri čemer se hitremu ritmu filma fino prilegajo izjemno posnete akcijske sekvence, polne brezhibno montiranih pregonov in strelskih obračunov. V drugem planu pa je skozi zgodbo revolucionarja Boba (Leonardo DiCaprio) in njegove hčerke Wille (Chase Infiniti) pripeljano centralno sporočilo o pomenu in ranljivosti družine v takšni družbi. Pa tudi o tem, kako se osebni in družbeni konflikti prenašajo generacijsko. Kako se dedujejo. Klišejsko? Niti ne. Sploh če razumemo ZDA kot do obisti polarizirano družbo, ki je od tiste zdrave, za družbo nujne polarizacije, na podlagi katere naj bi skozi (oster) dialog premoščali razlike z drugače mislečimi, že zdavnaj zakorakala v tisto drugo, toksično polarizacijo.
Polarizacijo, kjer politične skupine bolj kot skupne vrednote povezujejo jeza, cinizem in sovraštvo do nasprotne skupine, kar povzema krilatica »kdor ni z nami, je proti nam«. Anderson to logiko, v katero je globoko ujeta tudi slovenska družba, z rabo satire pripelje do absurda predvsem skozi lik Seana Penna, ki igra polkovnika Stevena J. Lockjawa, ki mu tako kot Billyju Bobu Thorntonu v Balu smrti iz leta 2001 zadiši tisto, kar najbolj sovraži. Trdi militant in rasist se namreč po spletu okoliščin zaplete s temnopolto revolucionarko Perfidio (Teyana Taylor), ki je sicer v zvezi z Bobom, zaradi česar se zastavi vprašanje, kdo je pravi oče Wille. Vprašanje očetovstva samo po sebi je seveda postranskega pomena, na simbolni ravni pa je ravno družinska tematika ključni uvid v poanto filma. Ki kriči, da je družina kot temeljna vrednota ena zadnjih možnih točk iskanja skupnosti oziroma skupnega jezika v vse bolj polarizirani ameriški družbi; a hkrati opozarja, da je tudi ta zaradi cikličnega nasilja že globoko ranjena. Pri čemer je pot iz sovraštva, kamor se pride hitro, prav nasprotno počasna – ena bitka za drugo.
