Režiserka Sonja Tarokić je debitantka, ki je navdušila obe žiriji letošnjega Puljskega festivala in za film Zbornica prejela kar štiri nagrade: za najboljšo produkcijo, režijo, žensko stransko in moško glavno vlogo. Nedvomno zato, ker skozi lik mlade učiteljice, ki še polna idealizma in novih pogledov na pedagogiko, pouk, odnose z učenci opozarja na usodno pomembno točko vsake družbe, na izobraževalni sistem. In ta sistem se spreminja, tam so stari kadri, ki vedo, in mladi, ki vedo drugače, vanj vdirajo starši s svojimi pričakovanji in Cerkev s svojimi, in tako je film poln napetosti. A Tarokić ne zaide v dramo, ker se marsikaj tudi razplete, nekako samo od sebe, kar je scenaristično drzna poteza, ki pa je obrodila sadove.
Stavnice so sicer napovedovale zmago filmu Stric režiserjev Andrije Mardešića in Davida Kapca, ki govori o napetostih konec 80. let, tudi zaradi Mikija Manojlovića v glavni vlogi, a je na koncu dobil nagradi za scenarij in kostumografijo. Za najboljši koprodukcijski film je obveljal film Dnevi suše turškega režiserja Emina Alperja, ki govori o homofobiji in mafijski korupciji.
Smeh ...
Tudi komedij ni manjkalo. Ena izmed njih je imela naslov Nosila je rubac črleni (Nosila je rdečo ruto), ki je stih zagorske pesmi. Glavna junakinja je klepetava pujsa Beba, ki jo lastnica na povodcu pelje v sosednjo vas na paritev, film pa nekakšna mešanica hommagea lepo posnetemu Zagorju in tamkajšnjim prebivalcem, ruralne komedije (poroka malo spominja na tisto iz Cigani letijo v nebo) in ironičnega namigovanja na politiko v času zadnje vojne. Žal pa je kljub ambicijam režiserja Gorana Dukića predvidljivosti zagorskih dudekov kmalu preveč, vsaj za kritično oko. To je zlato areno zato podelilo le Ljubi Zečeviću za najboljšo stransko vlogo.
... in jok
Nini Violić, izvrstni igralki, ki se je prvič spopadla z režijo, je pripadla debitantska nagrada breza za film Baci se na pod (Vrzi se na tla). Film se začne z izjemno animacijo o rojstvu prahca v prašni družinici, ki pa ji grozi strašni sesalec, kot si ga v svoji igri zamišlja asmatični deček. S to animacijo režiserka in tudi igralka glavne vloge odpre niz mučnih trkov zakoncev - cel film se praktično dogaja v stanovanju – ki se razhajata, ne da bi ona to zmogla in ne da bi se on s tem sprijaznil, medtem ko sinko svojo stisko preživlja skozi igro in občasno psihosomatsko dušenje. Zakonski prepiri so v veliki meri brezplodno vrtenje v krogu, a problem tega filma je, da to vrtenje ponavlja dobesedno. Njuni dialogi, njeni molki, otrokovo vpitje, obiski tete iz Amerike se v tej komorni postavitvi začnejo počasi vleči in ne odreši jih niti ponavljanje istih prizorov, posnetih z drugega zornega kota, ki ne prinesejo (nočejo prinesti?) razlike. Violić se tako s svojim likom pridružuje nizu hrvaških ženskih likov, ki se v stresnem zakonu zavijajo v molk, v mešanico pasivnosti, trpljenja in trme.
Posebna projekcija
»Od ideje za film Orkester do njegove predstavitve na Puljskem filmskem festivalu je minilo šest let. Zadnji dve leti sta bili izgubljeni po »zaslugi« slovenske kulturne politike,« je po projekciji v šarmantni, presenetljivo veliki dvorani Istrskega narodnega gledališča povedal režiser Matevž Luzar.
Orkester je v mnogih pogledih retro film, ki spominja na filmsko in televizijsko produkcijo 60. in 70. let. Je črnobel, liki so iz delavskega okolja, Zagorja, glavni junak pa je ansambel godbe na pihala, ki redno odhaja na turnejo v Avstrijo. Temu ustrezno so glasbeniki (večinsko naturščiki) robati, temeljito alkoholizirani in dobrodušni …
Tisto, kar film dela drugačen, je, obrednost turnej in nekakšna epizodnost: skozi posnetke v avtobusu, skozi nakazani drami šoferjev, skozi ritualizirane sprejeme pri severnih sosedah v dirndlih in sosedih v irhastih hlačah in, seveda, skozi veselice, ki jim »Balkanci« dajejo frenetični ritem. Luzar nas precej časa drži v nekakšnem suspenzu, da že malo podvomimo, ali godci sploh znajo gosti, vmes pa nam postreže z epizodo, v kateri izvemo, da tudi ženam doma ni ravno dolg čas. V drugi polovici se seznanimo s kulturno razliko, kjer pijana godca ponečedita hišo avstrijskih gostiteljev, gostiteljica pa jima vrne z obtožbo o kraji. (Ti prizori naj bi bili po režiserjevem mnenju morda razlog, da film ni avstrijska koprodukcija, a zgovoren je podatek, da do takšnega sodelovanja med sosednjima državama še nikoli ni prišlo). A na koncu je žrtev čisto druge sorte.
