Ko je protestniško gibanje Occupy, Zasedi, oktobra 2011 zasedlo prostor pred Ljubljansko borzo, se je ta zasedba začela s tem, da so aktivisti črko R v zlatem napisu Borza zamenjali s črko J, vhod v poslopje prelepili s protestniškimi plakati in se pred njim utaborili. Režiser Siniša Gačić je to dogajanje spremljal s kamero in skoraj 200-urno gradivo, ki ga je posnel v času nekajmesečne zasedbe, zmontiral v film z naslovom Boj za..., ki v svoji 86-minutni dolžini dobro prikaže ves proces zasedbe – od začetne evforije, političnih in bolj banalnih debat, vprašanj brez odgovorov in raznih akcij do njenega mrtvila oziroma zadnje lučke, ki ugasne v šotoru. Toda kar koli že pomeni njegov naslov, je Gačićev film že s tem, da se je uvrstil v tekmovalni program 17. festivala slovenskega filma, stopil tudi v »boj za...« festivalske nagrade, vesne. Eno je tudi osvojil, in to nič manj kot vesno za najboljši celovečerni film. Ne toliko presenetljivo kot bizarno pa je, da je Boj za... kot popoln, če že ne kar čisti dokumentarec prejel tudi nagrado teleking za najboljši celovečerni igrani film, ki jo podeljuje uradna festivalska žirija (ta nagrada v višini 10.000 evrov je namenjena producentu, to je Tramal Films Mihe Černeca).
Prevlada kratkih filmov
17. festival slovenskega filma se je končal včeraj, zaključna ceremonija s Kataleno in podelitvijo nagrad pa se je dogodila že v soboto zvečer. Festivalska žirija, ki so jo sestavljali Rok Biček, Špela Čadež, Hrvoje Puškec, Katja Šoltes in Matjaž Zajec (predsednik), je v tekmovalnem programu izbirala med štirimi celovečernimi igranimi filmi (Avtošola, Drevo, Inferno, Pot v raj), dvema dokumentarnima (Boj za... in Kaj pa Mojca?), 29 kratkimi filmi (raznih zvrsti) in dvema koprodukcijskima filmoma (srbsko-slovenski Barbari in italijansko-slovenski Ples z Marijo). Naslovov kratkih filmov zaradi velikega števila nismo našteli, toda prav ti so glavni zmagovalci letošnjega festivala. Še zlasti eden, Prespana pomlad, ki je osvojil ne le vesno za najboljši kratki film, ampak tudi vesne za najboljšo režijo (Dominik Mencej), za najboljši scenarij (Dominik Mencej), za najboljšo scenografijo (Peter Perunovič) in za najboljšo glavno žensko vlogo (Anja Novak). Tudi vesno za najboljši dokumentarec je prejel kratki film, Rejnica v režiji Mihe Možine.
Tako Prespana pomlad kot Rejnica sta študentska filma v produkciji ljubljanske AGRFT, čeprav sta v festivalskih kategorijah uvrščena med »študijske kratke filme« (rajši ne bom ugibal, kaj bi to bilo). Tej kategoriji je namenjena tudi posebna vesna, namreč vesna za najboljši študijski film, ki jo je prejel Gregor Božič za Šuolne iz Trsta v produkciji Deutsche Film und Fernsehakademie. Zanimiva je utemeljitev nagrade, ki pravi: »Čeprav je film nastal kot študentski, je v njem prikazanega ogromno profesionalnega vedenja in tehtnih ustvarjalnih premislekov.« Žirija tega sicer nikjer ni posebej izjavila, zato pa tako njen izbor nagrajenih filmov, večinoma študentskih, kot ta utemeljitev kažeta na to, kot da je hotela »izjaviti« prav to, namreč da je v kratkih študentskih oziroma »študijskih« filmih več »profesionalnega vedenja in ustvarjalnih premislekov« kot v vseh celovečernih iz tako imenovane profesionalne produkcije.
Nekaj nenavadnih vesen
Naj je Inferno po scenariju in v režiji Vinka Möderndorferja film, ki ga lahko tako sovražite kot hvalite (ne pa tudi vzljubite), je to vendarle produkcijsko in režijsko zahtevno in kompleksno delo, povrhu še igralsko mojstrsko, vendar ni dobil niti vesne, ki bi si jo najmanj sporno zaslužil, to je vesno za najboljšo glavno moško vlogo (v Infernu jo igra Marko Mandić): prejel je le vesni za najboljšo masko (Mojca Goroganc - Pertushevska) in za najboljši ton (Julij Zornik). Vesno za najboljšo moško glavno vlogo je prejel Jernej Kogovšek za vlogo starejšega sina Aleka v filmu Sonje Prosenc Drevo. Ta film, celovečerni prvenec, je drugi glavni nagrajenec festivala: prejel je še vesni za najboljšo fotografijo (Mitja Ličen) in najboljšo glasbo (Janez Dovč) ter nagrado za najboljši film po presoji žirije Združenja slovenskih filmskih kritikov (sestavljali so jo Tesa Drev, Zemira Pečovnik in Tina Poglajen). Vesno za najboljšo montažo je prejel Sašo Podgoršek, režiser filma s plesno skupino En-Knap Vašhava, za najboljši animirani film velja Ki-ki-do: pošast iz močvirjaGrege Mastnaka, vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo pa so osvojili Barbari srbskega režiserja Ivana Ikića. Nagrada občinstva je pripadla Poti v raj, prvencu Blaža Završnika, Ajda Smrekar, ki nastopa v tem filmu, je postala Stopova igralka leta, novoustanovljeno nagrado Art kino mreže Slovenije pa je prejela Urša Menart za dokumentarec Kaj pa Mojca?.
V nekem festivalskem poročilu sem že omenil prvence, ki da so tisti, ki »delajo« slovenski film. To še nikoli ni bilo tako res, kot se je po zaslugi žirije pokazalo na letošnjem festivalu.