Dokumentarce o budističnih menihih so običajno delali zahodnjaki, navdušeni nad nenasilno komponento te religije in estetiko eksotičnih lokacij v Tibetu ali na jugu Azije. Temnordeči gozd pa je posnela Jin Huaqing, ženska, Kitajka, in zdaj smo v stvarnem svetu budizma v sodobni Kitajski – zajela je obdobje od leta 2017 do 2019.
Vsaka organizirana skupnost je hierarhična in po čudnem naključju so v vseh moški tisti, ki vedo, in ženske tiste, potrebujejo vodstvo. Tudi tukaj lama pojasnjuje vero in moški je tudi zdravnik, za stotine nun. Ko eno boli trebuh, to ne more biti menstruacija ali kaj drugega, ampak grešni košček mesa, ki ga je, prizna, pojedla. Ženske veliko časa preživijo vsaka v svoji majceni hišici, te so raztresene po hribu nad mestom, v peklenskem mrazu, v zavetju vrtijo molilne mlinčke, jedo, spijo, občasno spovedujejo svoje dvome tistemu (obraza ne vidimo), ki jih, stare, mlade, še napol otroke, spodbuja, kara, odpošlje – podreditev je popolna, in njihove temnordeče tunike in kapuce za trenutek nehote prikličejo podobe dekel. A nune niso ugrabljene ne namenjene razplodu, živijo med samoto meditiranja in skupinskimi molitvami, občasnimi praznovanji in šolanjem v večji zgradbi. Zaradi vseživljenjske izolacije jim manjka besed, v šoli je videti karmično hierarhijo izbranih. Ko umrejo, jih izpostavijo jastrebom.
A nad lamo je še en moški, Xi Jinping, kitajski predsednik, ki leta 2019 ukaže samostane razpustiti – režiserka ob tem pokaže propagandni plakat o sožitju vseh skupin prebivalcev. Nunam novico o tem, naj gredo domov in morda živijo s starši ali pa bodo imele otroke, sporočijo z lahkotnostjo, ki grozljive drame, ki jih čakajo, saj se večina nima kam vrniti niti niso usposobljene za življenje zunaj kokona, prepustijo naši domišljiji. Režiserka pokaže le nuno, ki v Tibetu postane pastirica. Kljub temu njena subtilna kritika zadošča, predvsem pa ne odpravi legitimnosti odpovedi tusvetnemu v svetu vsesplošnega nasilja.
Mozaik italijanske mladine
V sekciji Intimni in globalni portreti je na ogled film Futura, kolektivni portret mlade Italije, dokument časa in barometer družbene klime v sodobni Italiji. Režiserji Pietro Marcello, Francesco Munzi in Alice Rohrwacher so se na pragu epidemije, ki je med snemanjem močno posegla tako v produkcijo kot vsebino filma, lotili skupne režije dokumentarca, ki se formalno naslanja na film Ljubezenska srečanja (Comizi d'amore), reportažno lepljenko intervjujev na temo ljubezni in spolnosti, ki jih je Pier Paolo Pasolini sredi 60. let nabral širom po Italiji. Na podoben način so deželo prekrižarili tudi režiserji Future, le da so se osredotočili na mladino ter njene upe, strahove in vizije prihodnosti.
Pri tem so zajeli zelo raznolik, reprezentativen vzorec. Pred kamero se zvrstijo mladi iz vasi in mest, s severa in juga, iz različnih sosesk istega mesta. Mladi različnih etničnih pripadnosti in socialnih slojev – Romi, priseljenci, študenti humanistike, učenci poklicnih šol. Izluščijo se zanimivi kontrasti: priseljencem se zdi Italija super, prihodnosti jih ni strah – za seboj imajo težke preizkušnje in verjamejo, da lahko gredo samo na bolje. Na drugi strani so Italijani, najbrž iz družin, ki se jim nikoli ni bilo treba boriti za preživetje. Ti bi radi čim prej odnesli pete v tujino, kjer vidijo več priložnosti za uresničitev svojih sanj. Pomembno jim je delo, kariera, služba, v kateri ne bi delali le za denar, ampak tudi za samouresničitev, manj družina. Pogled naprej je močno odvisen od konteksta, iz katerega izhajajo. Fantje iz revnejših predelov bi bili vsi – nogometaši. Spet drugje mladenič po treningu boksa komentira, da se mu gnusi dejstvo, da so nogometaši najbolje plačani »delavci« v državi.
Mladi vsekakor konstruktivno razmišljajo o času, v katerem živijo, in znajo identificirati nevralgične točke sodobne zahodne družbe, a veliko prej pomislijo na beg kot na upor. Rešitve se ne iščejo več na kolektivni, ampak le še na individualni ravni. Revolucionarni naboj, ki je še pred dvema desetletjema gnal mladino na ulice, je v družbi, ki je iz dneva v dan bolj atomizirana, izpuhtel, in epidemija covida, ki nenadoma prekrije obraze mladostnikov v filmu z maskami, je družbo le še bolj pasivizirala.
Amaterski Osmi potnik
Letošnji festival dokumentarnih filmov poleg družbenokritičnega nabora v programu skriva tudi zgodbo o skupini avtobusnih voznikov, nadzornikov, mehanikov in inženirjev iz angleškega mesteca Wimborne, kakšnih 160 kilometrov iz Londona. Zgodbo o skupini avtobusarjev, ki se v prostem času amatersko ukvarjajo z gledališčem in se nekega lepega dne odločijo, da namesto božične predstave Robina Hooda na odrske deske prenesejo kultno ZF-grozljivko Osmi potnik. Na mizi so bile menda še klasike Ubila bom Billa, Šund in Tombstone.
Režiser je nekdanji vojak, njegova žena igra Ripleyjevo, sin je napisal scenarij, njegov dedek, nekoč gradbinec, pa je sestavil scenografijo. Zadeve so se lotili kot Ridley Scott, ampak na bolj enostaven način, jih slišimo govoriti. Na premiero predstave v kraju s 6418 prebivalci pride 20 ljudi, a prideta tudi dve filmarki iz Londona, ki jim zhrihtata špil na slovitem West Endu. Navdušeni so, a so še vedno amaterji. Pozabljajo vrstice, več klepetajo, kot vadijo, včasih se sprašujejo, kaj sploh delajo, nastop, ki je kmalu razprodan, pa se nezadržno bliža. In ta nastop se nazadnje, proti vsem pričakovanjem, izkaže za velikanski uspeh.
Gledalci se zabavajo, navijajo in vzklikajo. »Ko umetniško delo naleti na pravo občinstvo, se zgodi čarovnija,« pravi ena izmed filmark, ki je avtobusarje gledališčnike spravila v prestolnico in na West End. »Če si amater, ti marsikaj spregledajo,« pa pravi režiser Dave. Da, kljub vsej živčnosti, hektičnosti, laičnosti in neprofesionalnosti je zadeva na koncu simpatična, srčna, avtentična in zabavna. Povabijo jih še naslednje leto in leto zatem. Dokumentarec Osmi potnik na odru je ena tistih zgodb, ki ji režiji Lucy Harvey in Danielle Kummer ni treba dodati dosti; stvar je bilo treba samo posneti in zmontirati. Nenavadna zgodba navadnih ljudi, ki se lepo bere na velikem platnu in se verjetno še lepše sliši ob vrčku ali dveh v pubu nekje v predmestju Londona.
