»Ključno se mi zdi, da je film z delavsko tematiko predvajan v avtentičnem okolju, kjer diši po zgodovini in premogu,« pravi Simon Tanšek, programski kamerat festivala, ki se podpisuje pod letošnji izbor 22 filmov. Ti poleg že ustaljenih dokumentarnih, celovečernih in kratkih študentskih filmov prvič vključujejo tudi sekcijo animacij, medtem ko z delavskimi filmi, kot so Rudarke Marije Đoković in Nataše Janković, Proletariat v raj Marka Cvejića in Rekviem za gospo J. Bojana Vuletića, v državo v fokusu tokrat stopa Srbija. Videti bo mogoče tudi filme domačih zasavskih umetnikov, kot so Orkester Matevža Luzarja, Lačni bosi in slavni Benjamina Krežeja ter Kaj boš počel, ko prideš ven od tu? Iztoka Kovača in Saša Podgorška, izpostaviti pa gre tudi dokumentarna filma Tovarna sanj o propadli tovarni filmov Fotokemika ter kontemplativno Kakofonijo Donbasa o ustvarjanju mita in razbijanju iluzij te regije.

V ospredje pa tokrat stopajo tudi delavke: s socialno dramo o materi samohranilki, ki v Prezaposleni Erica Gravela bije napeto bitko s časom, ter ambiciozni bodibilderki, ki si v I am the Tigress Philippa Fusseneggrja in Dina Osmanovića v svoji kategoriji prizadeva doseči prvo mesto. Položaj žensk v filmski industriji bo nadalje osvetljevala okrogla miza, na kateri bodo v dialog stopile animatorka Špela Čadež, igralka Katarina Čas ter producentka Slađana Vide, spremljevalni program pa bo s pogovori o delavskem boju in prihodnosti javnih medijev v diskurz povabil tudi ministra za delo Luko Mesca, sindikalista Mirjana Janjića, medijskega analitika Borisa Vezjaka in novinarko Mašo Tomažin Hladen.

Spomenik prednikom

»Poslanstvo tovrstnega festivala je, da mlajše generacije osveščamo o naši zgodovini, a hkrati gradimo tudi širše družbeno zavedanje, da »pravo« delo ni le fizično delo. Tudi kulturni delavci smo delavci. Tudi intelektualno delo je delo. In v nobenem sektorju delavske pravice niso samoumevne, zato je treba na njih nenehno opozarjati,« o družbenem pomenu festivala razmišlja Simon Tanšek. Festival je namreč z namenom postavljen prav v prelom junija in julija ter terminsko obeležuje hrastniško gladovno stavko delavcev vseh panog, ki so si leta 1934 izborili boljše pogoje dela. »S festivalom predvsem gradimo spomenik delu in našim prednikom. Fizični spomenik se namreč vedno lahko poruši, medtem ko tega, ki ga gradimo s festivalom, s kulturo, z odpiranjem glav in grajenjem solidarnosti, ne more uničiti noben bager.«