Prava mojstrovina je scena na hotelski terasi, kjer sedijo gostje pri kosilu in obenem uživajo čudovit razgled na zasnežene gore. Tam pa nenadoma zagrmi in vsuje se snežni plaz, za katerega je videti, da drvi proti hotelu. To je prav kantovsko sublimen prizor »divje narave«, vreden fotografiranja. Tudi Tomas, družinski oče, ga fotografira s pametnim telefonom. Saj je to navsezadnje kontroliran plaz, kot se spodobi za tako mondeno letovišče in smučišče. Toda nastopi trenutek, ko je videti, da se je plaz iz kontroliranega sprevrgel v zares »divjega« in nevarnega: na terasi zavlada panika, gostje bežijo, tudi Tomas, ki je svojo družino pustil pri mizi in odnesel samo svoj iphone. Ko se megla, ki jo je dvignil plaz, razkadi, se vrne k družini in se vede, kot da se ni nič zgodilo. Imel je prav, plaz je res bil kontroliran, zato pa je Tomas v skrbi zase izgubil kontrolo družinskega moža. Kar je njegovo ženo Ebbo, kot kaže, še bolj šokiralo kot sam plaz, le da to pokaže bolj s svojim zadržanim vedenjem kot pa z besedami. Ne reče mu, kar bi se zdelo najbolj primerno, denimo: »Kakšen bednik pa si bil tam na terasi, ko si nas pustil same pred plazom!«
Toda ko Tomas o tem dogodku pripoveduje dvema znancema, pa Ebba le pove, da je izpustil najpomembnejše, namreč to, kako se je ustrašil in zbežal. Kot da jo bolj moti njegova interpretacija dogodka, kar Tomas tudi takoj izkoristi za uporabo demokratičnega principa različnih mnenj, češ, »tvoje je drugačno od mojega, jaz vidim stvar drugače«. Namreč tako, da svoje bojazljive »skrbi zase« noče videti. Res imeniten trenutek razkritja principa »različnih mnenj« kot maskiranja nepripoznanja moteče resnice. In Tomas še kar vztraja pri svojem »videnju«, kljub vse bolj skrhanim družinskim odnosom (otroka se že bojita, da se bosta starša ločila), vse do obiska njegovega prijatelja (ta je prišel s svojo mlado ljubico), ko Ebba v ponovnem navzkrižju »različnih mnenj« uporabi vizualno dokazno gradivo, fotografske posnetke tistega dogodka na terasi. Östlundova režija je že tako ironična, da ji pač ni mogoče pripisati vere v »fotografijo, ki ne laže«, toda če laže sam fotograf, mu fotografija res lahko pomaga kaj videti. Navsezadnje je šokirala tudi njegova gosta, celo tako, da je prijateljeva ljubica osumila svojega partnerja, da bi se v podobni situaciji vedel enako strahopetno. Tomas pa se popolnoma zlomi in zapade v takšno sceno samopomilovanja, da je tako kot njegovi ženi tudi gledalcem nerodno – in morda tudi nelagodno ob hkratnem občudovanju mojstrske režije individualnega in družinskega debakla, ki ga je v Višji sili sprožil spektakel snežnega plazu. Problem z narcističnim oklepom je namreč, da lahko zelo hitro poči.