Na festivalu bo poseben fokus namenjen indijski kinematografiji, kjer bodo v ospredje stopili dokumentarni razmisleki pa tudi fiktivne pripovedi o družbeno-političnem razvoju države, ki je minulo leto praznovala 75. obletnico razglasitve neodvisnosti. »Je institucionalni uspeh hindujskih nacionalističnih skupin in preganjanje nasprotujočih glasov znak prihodnosti, v katero vsi drvimo?« se sprašuje festival, ki sicer v glavni tekmovalni program tudi letos uvršča 16 celovečernih filmov. Za tigra se bodo tako ob filmskih kulturah, ki so na festivalu že tradicionalno zastopane, tokrat potegovali tudi maroški Indivision, ki družinsko dramo združuje s transcendentno liričnostjo in politično držo, rojeno v gibanju arabske pomladi; kamerunski Le spectre de Boko Haram, ki delikatno raziskuje kontraste vojnega območja, upanja, obupa, nedolžnosti in terorizma; šrilanški Munnel, ki se vzpostavlja kot odsev povojne zavesti etnične manjšine, ter albanski three sparks, v katerem mehiško-ameriška vizualna umetnica Naomi Uman reflektira položaj ženske in tujke, ki trči ob tradicijo patriarhalne družbe. 16 celovečernih naslovov pa se bo predstavilo tudi v sekciji Big Screen, ki poskuša zbližati vrzel med umetniško in popularno kinematografijo: med njimi La hembrita gledalcu naslika portret rasnih in razrednih neenakosti, ki pestijo Dominikansko republiko, medtem ko Joram brez olepševanj secira indijsko revščino, korupcijo, žalost in razlastitev tistih, ki se znajdejo na napačni strani razslojene družbe.
Pero v sekciji o filmski dediščini
V uradni selekciji programske sekcije Cinema Regained, ki festivalsko platno odpira restavriranim klasikam, drznim dokumentarcem o filmski kulturi in raziskovanju filmske dediščine, bo svetovno premiero doživel tudi film Pero Damjana Kozoleta. »Najprej sem se odločil, da tega filma ne bo. Nato pa sem začutil potrebo, da ga vseeno posnamem. Med nastajanjem sem spoznaval, da to ni samo film o Perotu, ampak tudi film o meni; o nas. Da ni odšel samo dober prijatelj, ampak izginjata tudi družba in svet, v katerega smo verjeli.«
Ta nenavaden filmski hommage prijatelju in izjemnemu igralcu se tako čez pet segmentov različnih žanrov (dokumentarnega, igranega, arhivskega) poklanja življenju, karieri in strahovom Petra Musevskega, ki je umrl 18. marca 2020. Pero je film, ki govori o igralčevi odsotnosti. O spominu nanj, pa tudi o ostajajoči prisotnosti njegovega glasu, telesa in igre, ki se vije čez več kot petdeset naslovov slovenske kinematografije. Programski selektor programa Olaf Möller je za boljše razumevanje igralčevega razpona ob projekcijo Kozoletovega filma postavil še dva, ki s Petrom Musevskim raziskujeta mejo med fikcijo in dokumentarnim: kratki film Child in time režiserke Maje Weiss in Playing Men Matjaža Ivanišina.
Film o Edvardu Munchu
Festival bo odprl esejistični Munch Henrika Martina Dahlsakkena, ki do življenja in umetnosti Edvarda Muncha pristopa izzivalno in eksperimentalno, za zaključek filmskega dogajanja pa bo v nedeljo, 5. februarja, poskrbel All India Rank režiserja Varuna Groverja; ta naslika duhovit portret indijske družbe, v kateri otroci v zasledovanju sanj svojih staršev zapravljajo svoja najboljša leta.
Nagrado Robbyja Müllerja, s katero se festival že četrto leto zapored poklanja izjemnemu filmskemu ustvarjalcu, letos prejme francoska direktorica fotografije Hélène Louvart, ki se podpisuje pod filme, kot so Nikoli redko včasih vedno Elize Hittman, Srečen kot Lazzaro Alice Rohrwacher, pa tudi Moreno Antonete Alamat Kusijanović, strokovni program pa bo na simpoziju o prihodnosti filmskih festivalov razmišljal o načinih organizacije in sodelovanj znotraj vse bolj radikalno spreminjajoče se industrije.
