Ko so v soboto zvečer iz dvorane Lumière počasi kapljale informacije o nagrajencih, je po predzadnji nagradi, veliki nagradi žirije, ki so jo podelili Norvežanu Joachimu Trierju za Sentimentalno vrednost, postalo jasno, da bo zmagovalec letošnjega canskega festivala Džafar Panahi s Preprosto nesrečo. Preprosto ni bilo mogoče, da bi zlato palmo v konkurenci 22 filmov podelili komu drugemu, prvič zato, ker gre za nadvse dober film, drugič pa zaradi sentimentalne povezanosti predsednice mednarodne žirije Juliette Binoche z do nedavnega zaprtim iranskim klasikom. Čustvene odločitve nemalokrat vnesejo nemir in očitke o »kuhinji«, tokrat pa je bila odločitev pravšnja.
Preprosta nesreča morda ni najboljši film tekmovalnega programa, je pa delo z veliko moralno težo in ogromno produkcijske iznajdljivosti, skratka pravi zmagovalec. Panahi je z njim pristal v zelo elitnem klubu avtorjev (Altman, Antonioni, Clouzot), ki so osvojili karierni »grand slam« z zmagami na treh najpomembnejših festivalih (še Benetke in Berlinale); še več, je tudi edini režiser, ki je v Cannesu osvojil tako zlato palmo kot zlato kamero za najboljši prvenec (leta 1995 za Beli balon), ob kopici nagrad z drugih festivalov (leta 1997 je denimo z Ogledalom slavil tudi v Locarnu) pa je hkrati postal tudi eden največkrat nagrajenih sodobnih cineastov, primerljiv na primer z bratoma Dardenne, ki so jima letos podelili palmo za najboljši scenarij. »Radikalci« prišli do besede Njun film Mlade mamice (Jeunes mères) so predvajali zadnji dan festivala, zato se spodobi o njem spregovoriti nekaj besed, sploh ker sta se Belgijca z njim vrnila na pota stare (že rahlo načete) slave.
Film o tegobah zgodnjega materinstva, socialnih stiskah, razbitih družinskih okoljih in zasvojenosti (alkoholizem, droge …) predstavi štiri petnajstletna dekleta iz občinske komune, ki so že ali bodo v kratkem postale mamice. Vsaka se ubada s svojimi specifičnimi težavami, neresnimi partnerskimi zvezami, ne nujno razumevajočimi socialnimi službami, vsaka se mora odločiti, ali bo otroka obdržala ali predala v posvojitev. Jean-Pierre in Luc Dardenne v karakterističnem dokumentarnem slogu – tokrat brez melodramskih vložkov ali pretirano skonstruiranih odnosov – ustvarita s sočutjem prepojen in spontan socialni realizem, po čemer so bili znani njuni najboljši filmi.
Zgodnje materinstvo je lahko emocionalni pekel, obstaja pa tudi upanje. Radikalna frakcija uradne žirije (Carlos Reygadas, Hong Sangsoo, Payal Kapadia) je, kot kaže, poskrbela, da so do nagrad prišli tudi nekateri ezoterični avtorji z zelo nekonvencionalnimi estetikami. Nagrado žirije, tretjo po teži, sta si razdelila Španec Oliver Laxe za Sirat in Nemka Mascha Schilinski za Zvok padanja, dva najbolj eksperimentalna in nekonvencionalna filma festivala – a samo do predzadnjega dne, ko je kitajski posebnež Bi Gan predstavil Vstajenje (Resurrection), halucinacijsko hvalnico sedmi umetnosti v petih poglavjih, ki bo seveda razdvajala občinstvo.
Žirija mu je podelila posebno nagrado, medtem ko je dve podelila morda najboljšemu filmu festivala, politični drami Tajni agent Brazilca Kleberja Mendonçe Filha. Ob palmi za najboljšega režiserja je bil pri tem filmu nagrajen še glavni igralec Wagner Moura, pridružil se je mladi Nadii Melliti, francoski igralki tunizijskega porekla, ki je z markantno prezenco poživila sicer povprečno Mlajšo sestro (La petite dernière) režiserke Hafsie Herzi.
