Se še spomnite, kako je ameriški igralec Noah Wyle alias John Carter v premierni epizodi Urgence leta 1994 stal pri recepciji? Kako mu je v krojeni beli halji na čelu pisalo »študent kirurgije«? Kako ni znal namestiti infuzije, kako je šival rano, kot bi slikal Sikstinsko kapelo? In nato skozi leta in številne sezone postal vrhunski zdravnik? Desetletje in pol po zadnji epizodi kultne serije Wyle navsezgodaj zjutraj v ponošeni trenirki prikoraka v Pittsburško bolnišnico. Kot šef urgence doktor Robby. Čeprav je na prvi pogled vse drugače, se pod površjem marsikaj ni zares spremenilo. Tako kot čakalnica v Chicagu je tudi čakalnica v Pittsburghu še vedno polna pacientov, takšnih in drugačnih. Hvaležnih, žalostnih, izgubljenih, prestrašenih, stabilnih, neodzivnih, jeznih, mladih, starih. Živih in mrtvih. Vidimo seveda tudi anticepilce, antiaborcioniste in pametnjakoviče z googlom v roki. Brez slednjih danes pač ne gre. Do konca sezone boste razumeli, zakaj jih imajo zdravniki tako zelo radi.
Da, Pittsburška bolnišnica je kot Urgenca, a tudi ni Urgenca. Ima vse, kar je imela Urgenca, a stoji tudi sama zase. Ima svojstven šarm. In ima svoj tempo. Kot bi tisto staro Urgenco, ki jo je izvirno predvajala televizija NBC, spojili z akcijsko dramo 24 televizijske mreže Fox in njenim realnočasovnim elementom. Vsaka epizoda v Pittsburški bolnišnici je zato ena ura izmene. V redu, ena ura kaosa. Urejenega kaosa. Ena ura v službi, ki ti veliko da. Osebno zadovoljstvo, dinamično delo, priložnost za reševanje življenj, pa tudi »more, želodčne razjede in samomorilske težnje«. Medosebne drame je v primerjavi nekaj manj, nazorno prikazanih simptomov zato več. Sendvič pojejte v kuhinji. Ljudje pridejo v The Pitt, kot se seriji reče po angleško, z obstrukcijo malega črevesja, odprtimi zlomi, abscesi, opeklinami od ušes do zadnjice, srčnimi zastoji, možganskimi krvavitvami. In s strelnimi ranami. Popravek: z veliko strelnih ran.
V bolnišnico poleg bolnikov, sester in specialistov pridejo tudi novi študenti, stažisti in specializanti. Poleg doktorja Robbyja še Langdon, Collinsova, Mohanova, Kingova, Santosova, McKayeva, Javadijeva, Whitaker in Evansova. Naši dežurni junaki. Ki jim je poleg zdravniške izobrazbe skupno to, da so kot liki vsi po vrsti spisani všečno, zanimivo in niansirano. In da jih igralci – za izbor katerih si nekdo zasluži veliko povišico – odigrajo prav tako všečno, zanimivo in niansirano. Ena najmočnejših kart Pittsburške bolnišnice je namreč prav zasedba, ki iz scenarističnih vrstic pred nas postavi ljudi iz kosti in mesa, ki se spoznajo na kosti in meso ljudi. Pa tudi, kako dobro scenarij na krilih igralskih dosežkov popiše tiste male podrobnosti neke izmene na urgentnem oddelku neke ameriške bolnišnice. Kako dobro pokaže, kako je biti v teh razmerah zdravnik. Kako stresen je poklic ne le strokovno, ampak tudi čustveno. In kako mora dober zdravnik, če želi biti odličen, znati ne le hitro in dobro narediti, kar je v dani situaciji treba, ampak biti pri tem tudi izredno empatičen.
Vidimo, skratka, kako zahtevno je biti zdravnik, sploh takšen, ki jemlje pacienta kot človeka in ne le kot zdravstveni primer. In kako lahko navsezadnje prav teža empatije, torej tega, da razumeš, čutiš in ne obsojaš pacienta, spodnese tla pod nogami tudi najboljšim. Vidimo namreč, kako lahko mozaik trenutkov, ki jih zdravnikom v obraz meče njihov poklic, pride do živega tudi navidezno najtrdnejšim. Še preden v sliko vračunamo njihove lastne osebne težave in menedžment bolnišnice. Vidimo recimo, kako lahko potolče človeka eno izgubljeno življenje, pa čeprav jih je prej morda rešil deset. Kako delo na urgenci ni za tiste, ki ne morejo živeti s tem, da zaradi njihove napake – ali zgolj nemoči – kdaj koga namesto domov k svojcem odpeljejo v mrtvašnico. Kako povprečni ameriški zdravnik na urgenci dobi novo nalogo vsake tri do pet minut. Kako hitro se polni njihov psihični nabiralnik. To vse smo seveda na televiziji v takšni ali drugačni obliki že videli, a Pittsburška bolnišnica to pove in pokaže tako, kot da prej tega še nismo videli. V petnajstih delih po slabo uro vsak zdravnik in praktično vsak pacient pride in odide s svojo zgodbo.
Pri čemer vsi skupaj skozi izmeno plujejo v brezhibnem ritmu serije. Ritmu serije avtorjev, ki na eni strani poznajo trike že videnih TV-receptov, a so po drugi tudi toliko spretni, da znajo vse skupaj zložiti v dramaturški pulz serije, ki deluje sveže, zapeljivo in aktualno. Pittsburška bolnišnica lucidno prikaže hektičen in nepredvidljiv dan v življenju zdravnika na urgenci, a obenem iz posameznih primerov ne dela prevelike drame, pač pa jih – nasprotno – brez nepotrebne teatralnosti prikaže na način, da je jasno, kako so pravzaprav del neke povprečne izmene. Pa čeprav so na mizi zdravnikov utopljeni otroci in prestreljeni najstniki. Avtor serije R. Scott Gemmill ob tem s scenaristi vse skupaj elegantno zapakira v aktualen družbeni kontekst, ki pred gledalca brez pridiganja postavlja številna težka etična vprašanja in družbene problematike. Prva sezona Pittsburške bolnišnice je pod črto nova mojstrovina malih zaslonov, ki v času, ko je popularno s kavča vsepovprek dvomiti o znanosti, medicini in zdravnikih, opominja, da so na drugi strani pljunkov in žaljivk številni izjemni ljudje, ki požrtvovalno opravljajo ta plemeniti in zahtevni poklic.
