V Duhu leta '45 je evocirana zmaga laburistične stranke na volitvah leta 1945, ki pa ni bila le »veliko presenečenje«, ker je premagala Winstona Churchilla, ki je vodil Anglijo med vojno, marveč – kot je v svojem premierskem govoru povedal vodja laburistične stranke Clement Attlee – tudi »zgodovinska«, tako zato, ker so laburisti prvič v angleški zgodovini prišli na oblast, kot zato, ker so prišli na oblast s socialističnim programom. Vendar je bila ta zmaga zgodovinska tudi v tem smislu, da od socialne države, ki jo je laburistična vlada v petih letih vzpostavila (z nacionalizacijo rudnikov in jeklarn, institucijo javnega zdravstva, gradnjo delavskih stanovanj itn.), potem ni ostalo veliko, še zlasti ne po letu 1979, ko je nastopila vlada Margaret Thatcher. Prav v tem preskoku od leta 1945 k letu 1979 se tudi pokaže, za kaj gre v Loachevem obujanju »levega duha«: ne gre toliko za zgodovino kot za sedanjost, sedanjost neoliberalistične »paradigme«, ki je postala že tako opresivna, da briše tudi sam spomin na socialno državo; za zgodovino pa gre le toliko, kolikor se film z njo upira izbrisu tega spomina.
In da gre za nekaj podobnega tudi v filmu Jimmyjev dom, pove že tale Loacheva izjava: »V Evropi živimo pod železno vladavino ultraliberalizma, multinacionalke imajo pod nadzorom praktično vse. Če bi Jimmy Gralton živel v današnjem času, bi se temu uprl.« Ta Jimmy Gralton je torej postal Loachev fimski lik kot realna, zgodovinska oseba. To je bil kmečki fant, rojen v kraju Effrinagh v zahodni irski pokrajini Leitrim, ki se je boril v irski vojni za neodvisnost (1919–1921). Potem je emigriral v ZDA in se leta 1932 vrnil v Effrinagh, kjer je vodil Revolucionarno delavsko skupino, predhodnico irske komunistične stranke. Ta skupina se je sestajala v kulturnem domu Pearse-Connolly Hall, imenovanem po irskem pesniku in aktivistu Padraigu Pearsu in sindikalistu Jamesu Connollyju, ki sta ga leta 1916 tudi ustanovila. Ko je ta dom prevzel Gralton, so v njem plesali, peli, slikali in se izobraževali, to pa je tako zrevoltiralo lokalno cerkveno in posvetno oblast, da so Graltona aretirali in brez sodnega procesa izgnali v ZDA, kjer je leta 1945 umrl.
Že iz teh skopih podatkov o Jimmyju Graltonu lahko vidimo, zakaj Loach verjetno nikoli ne bi posnel filma po Cankarjevem Martinu Kačurju. Ta Cankarjev učiteljski lik, ki je hotel ustanavljati delavska »kulturno-prosvetna« društva (v katerih pa verjetno ne bi plesali), je ne le fiktiven, marveč se je samo poskušal v nečem podobnem, kar je Gralton dejansko počel, predvsem pa ga je določalo to, da se je zlomil sam, še preden in še bolj, kot bi ga zlomila oblast. Loachevsko obujanje »levih duhov« pa se ne hrani toliko z njihovimi porazi, kakor pa s spominom na to, kaj je bilo z njimi izgubljeno.
Jimmyjev dom ni ravno nostalgičen film, vseeno pa mu ne manjka nostalgije. Ta je navzoča že v motivu vrnitve, toda ne toliko Jimmyjeve vrnitve iz Amerike v njegov rodni kraj v Leitrimu, kakor pa neke druge, tiste, ki jo zahteva skupina deklet in fantov v Effrinaghu, ki Jimmyja nagovarja, naj znova začne dejavnost že dolgo zaprtega in zaprašenega kulturnega doma Pearse-Connolly Hall. Kar se tudi zgodi, najprej s plesom, ameriškim stepom, nato pa še z drugimi, bolj izobraževalnimi aktivnostmi, s katerimi je torej skupaj s telesom drugače zaplesal tudi duh. Prav to »drugače« je najbolj vznemirilo tiste (najprej in najbolj župnika), ki so imeli na skrbi njegovo mrtvilo, pač mrtvilo v smislu pobožnosti in poslušnosti oblasti. Dokler še gre za »dvoboj« med oživljenim duhom lokalnega kolektiva in instanco, ki zahteva njegovo mrtvilo, je Loach do župnika še prizanesljiv, ko pa posežejo še posvetne oblasti (zemljeposestniki) in postane represija fizična, izgine tudi vsa duhovitost. Toda prizori represije so sestavni del obujanja »levih duhov«: represija nazadnje doseže svoje, Jimmy je izgnan, vendar z njim ni pregnan tudi »levi duh«, kot priča prizor s skupino iz kulturnega doma. In če ta Loachev film deluje tako vedro in optimistično, mar ne zato, ker verjame v oživljanje »levih duhov«?
