Leonard Nimoy je velik, bistven, konstitutiven del fenomena Zvezdnih stez, velikanske franšize v ameriški zabavni industriji, ki obsega pet televizijskih serij, dvanajst filmov in več stotnij romanov, stripov in eno animirano televizijsko serijo. Vulkanec Spock, po materi Zemljan, je znanstveni oficir na vesoljski ladji Enterprise pod poveljstvom kapitana Jamesa T. Kirka, kasneje pa ambasador Združene federacije planetov na planetu Vulkancem sorodnih, pod vojaško diktaturo živečih Romulancev, ki ga je Leonard Nimoy izoblikoval in upodabljal vse do leta 2009, ko smo ga zadnjič videli v filmu Zvezdne steze režiserja J. J. Abramsa. Spock je najprej znotraj vizije vesoljne prihodnosti Zvezdnih stez vzpostavil arhetip, ki ga je za njim naseljevala še cela vrsta likov: humanoida, ki ima to srečo ali posebnost, da ga nasprotno od navadnih Zemljanov ne obvladujejo čustva, temveč razum, logika in askeza.
Fenomen Zvezdnih stez
Zaradi dejstva, da je bila izvirna serija posneta sredi revolucionarnih šestdesetih let prejšnjega stoletja – po televiziji se je vrtela med letoma 1966 in 1969 – Spockovega mladostnega lika ni težko prepoznati kot utelesitev tedanje zahodnjaške mladinske kulturne fantazije o budističnih asketskih praksah, skozi katere se je iskalo hkrati odrešitve od iracionalnih čustvovanj in vhod v brezreligiozno spiritualnost. Leonard Nimoy je svoj lik dejansko zastavil tako: Vulkanci so bili v njegovi začetni upodobitvi humanoidi, ki so genetsko in fizično nezmožni čustvovanja; vendar ker je imel Spock mater Zemljanko, je imel, po tedanjih predstavah o takšni futuristični medplanetarni genetiki, tudi »polovico« materine čustvene dediščine, kot aberacijo, proti kateri se je sam nenehno osebnostno boril, s svojimi zdrsi v čustveno človeškost pa zabaval svojega mačističnega kapitana in nenehno čustveno razvnetega ladijskega zdravnika, s čimer je nadaljevanka dobila humorno rdečo nit.
Vendar je Nimoy kmalu opazil, da je takšna ozadna teorija vulkanstva, nasprotno od človeškosti, interpretativno prekratka: v zgodovinski epizodi z naslovom Čas blaznosti (Amok Time) se je gledalstvu serije razkrilo dejstvo, da Vulkanci vsako sedmo leto svojega odraslega življenja preživijo začasno seksualno blaznost, zaradi katere se morajo pariti ali pa umrejo. Nimoy je preskok opremil z verjetno psihologijo, s čimer je uveljavil naziranje, da biti Vulkanec ne pomeni biti rojen brez čustev, temveč nasprotno – imeti tako silovito nativno, genetsko pogojeno čustvovanje, da ga morajo Vulkanci vse svoje odraslo življenje aktivno in skozi posebne tehnike mentalne discipline krotiti.
V tej interpretaciji vulkanstva, ki jo je do konca razvil v filmu Potovanje domov (1986), ki ga je tudi sam režiral, se je Nimoy zatekel k epizodi svoje lastne otroške svete groze, ko je kot majhen deček v sinagogi videl svečenike, ki so med obredom nad kongregacijo ritualno priklicevali blagoslov z znamenito gesto – navpično stegnjeno dlanjo z razprtima sredincem in prstancem. Ta gesta, ki v judaizmu simbolizira hebrejsko črko š (šin), v kontekstu rituala blagoslova hkrati pomeni eno božjih imen, znak za mir (šalom) in znak za Šekiná, ki v judovski rabinični teologiji pomeni božjo prisotnost, pa tudi ženski princip boga. Med tem blagoslovom koenov si mora kongregacija zakrivati oči, ker je klicanje božje prisotnosti nevarno in slepeče; mali Leonard pa je skrivaj vendarle pokukal, in tako smo dobili znameniti vulkanski pozdrav, ki ga spremlja znani izrek: »Živi dolgo in uspevaj (Live long and prosper).«
Za Nimoya osebno je s tem kulminirala tista znana, od premnogih igralcev doživeta življenjska napetost med zasebnim življenjem in igralskim likom, s katerim ga posihmal vsi identificirajo, dilema, ki je sproducirala dve avtobiografski deli: prvo z naslovom Nisem Spock (I Am Not Spock, 1975) in drugo iz leta 1995 z naslovom Sem Spock (I Am Spock). Dilemo je razrešil tako, kot jo pravzaprav redki igralci, ki karierno uspešno preživijo takšno identifikacijsko vlogo: lik Vulkanca Spocka, svojo lastno kreacijo, je Nimoy metikulozno in intelektualno reflektirano integriral kot svojo osebno pot do duhovnosti in humanega idealizma, ki ju je ob svoji igralski karieri uresničeval zlasti kot poet in umetniški fotograf pa tudi kot zavzet podpornik ameriške jidiške kulture in sodelavec mnogih tovrstnih organizacij.
Na neki način je Nimoyeva razrešitev njegove osebne in poklicne identitetne krize metaforična za celotni fenomen Zvezdnih stez. Stvaritelj franšize, režiser in producent Gene Rodenberry, ga je namreč od samega začetka koncipiral kot, naj rečemo, realistično konkretizacijo človeške fizikalne, astronomske, kozmološke, psihološke, medicinske, nevrofiziološke, tehnološke in še kakšne imaginacije. Zvezdne steze so postale fenomen zato, ker so scenaristično realistično, socialno kontekstualizirano, pojmovno konsistentno fantazirale o možnostih, ki jih je nakazovala vrhunska znanstvena vednost, in si prav nikoli niso dovolile zdrsa v čarovernost ali cenene trike.
Zaradi tega niso le, kot so opazili mnogi komentatorji, fantazijsko udejanjenje najbolj optimistične vizije človeške prihodnosti, ampak so tudi zaradi logičnega procesa eliminacije ob takem upoštevanju znanstvene imaginacije uveljavile nekatere generalne, aksiomatične presoje: čustvenost in čustvena inteligenca, pojma, ki ju je na začetku 80. let populariziral razvojni psiholog Howard Gardner, se za poznavalca Zvezdnih stez bereta tako, kot da je avtor dobil ključni navdih ravno pri tej popularni seriji. Sem spada še celotna, prav zdaj razmahujoča se teoretska razdelava empatije in empatičnosti, tako v njenem družboslovnem kot tudi nevrofiziološkem smislu, katere arhetipsko fantazijo je Nimoyev Spock v množični kulturi uveljavil z znamenito vulkansko taktilno telepatijo.
Živel je dolgo in uspel
In dalje: Zvezdne steze so skozi vso svojo produkcijo konsistentno zavračale tradicionalne religije ter njihov imaginarij in prakso, niso pa zavračale spiritualnosti kot izkušnje samozavedajočih se bitij, pozicija, ki jo danes zagovarjajo tako imenovani moderni ateisti. Še več: kot pravi morda najbolj zvezdniški izmed sodobnih ekonomistov Paul Krugman, je znanstvena fantastika visokega reda, kakršna je produkcija Zvezdne steze, obvezno čtivo ekonomistov in družboslovcev sploh: ne zato, ker naši poklopni mobilni telefoni in tablični računalniki tam obstajajo desetletja pred svojo realizacijo, temveč predvsem zato, ker so Zvezdne steze uveljavile vizijo prihodnosti, v kateri je denarni kapitalizem nepreklicno del barbarske preteklosti hominidov na planetu Zemlja. Bog in Mamon sta bila v Zvezdnih stezah prvič nedvoumno razpoznana kot dva obraza istega gorja. In še: v Zvezdnih stezah je ameriško TV-občinstvo prvič v zgodovini videlo »medrasni« poljub, med kapitanom Kirkom in njegovo afriško častnico za zveze Uhuro Nyoto; to je opazil sam Martin Luther King. In v Zvezdnih stezah je v eni epizodi Stephen Hawking, morda najbolj zvezdniški izmed živečih teoretskih fizikov, zaigral samega sebe.
Končno pa je treba ugotoviti tudi, da so Zvezdne steze produkt imaginacije, ki je odločilno pomagala uveljaviti še eno paradigmo, še pred desetletji eksotično in za znanstvenike tvegano pozicijo, ki je neopazno, po popperjansko, postala potihem, nezadržno samoumevna: ne, v vesolju zanesljivo nismo sami. Kot manifestacija biološkega življenja zanesljivo ne, kot manifestacija samozavedajočega se življenja zelo zelo zelo verjetno ne.
Leonard Nimoy je skupaj s svojo stvaritvijo, Vulkancem Spockom, preživel tisto morda najboljše človeško življenje, v katerem je zaradi svoje profesionalne in zasebne avtentičnosti doprinesel kamenček, ki mu je bilo namenjeno, da je postal skala. In to na načine, ki jih sam niti ni mogel predvideti. Vsekakor, živel je dolgo in uspel.
