Na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma, ki se bo v prihodnjih dneh naselil v dvorane Cankarjevega doma, Kinodvora in Slovenske kinoteke, med obravnavanimi tematikami v ospredje stopajo zlasti pereča ekološka vprašanja, kritika evropskega kolonializma in toksičnost patriarhalnih družb. Da pa bi bila izbira med filmi, ki jih ponuja letošnji program, vsaj nekoliko lažja, smo o izboru najljubših in najtežje pričakovanih filmov povprašali štiri filmske kritike in kritičarke.

Med intimo in zgodovino

Filmska kritičarka Petra Meterc, sicer redna članica kritiških žirij na evropskih dokumentarnih festivalih, tako priporoča predvsem retrospektivo filmov avstrijskega dokumentarista Huberta Sauperja, za katerega pravi, da »se kot režiser vedno znova poskuša dokopati do srži imperializmov in kolonializmov«, pa naj gre za ekonomsko in okoljsko izčrpavanje afriških držav s strani ameriških, evropskih in kitajskih korporacij v filmih, kot sta Darwinova nočna mora in Prihajamo v miru, ali za zahodno vmešavanje v tuje politike, kar pokaže v dokumentarcu Epicenter. »V svojih filmih se ne omejuje zgolj na posamične zgodbe, ampak jih vedno poskuša vpeljati v širši, ekonomski, politični in sociološki kontekst, to pa počne z izjemno režisersko ostrino.«

Filmski kritik Marko Stojiljković izpostavlja tekmovalni film Mrk Nataše Urban, za katerega ugotavlja, da ne gre le za »skrivnostno« zgodovino Jugoslavije v letih razpada ali intimno zgodovino odraščanja med vojno ter eskapizma kot terapije, temveč za »sinkretično povezovanje intimnih spominov, zgodb in širše zgodovinske slike, ki se splete v najboljši dokumentarec lanskega leta«. Kot filma, ki ju ne gre zamuditi, navaja tudi »antifašistični diptih« dokumentarcev Bella Ciao – Za svobodo Giulie Giapponesi o fenomenu pesmi iz naslova, sicer večne himne upora, in Pohod na Rim Marka Cousinsa, ki v avtorjevem znanem pristopu filmskega eseja demistificira naslovni fašistični mit.

Novi pogledi na znane teme

Irski režiser, kurator in filmski pisec Mark Cousins se je znašel tudi na radarju filmskega kritika Igorja Harba, ki meni, da gre za avtorja enega najboljših dokumentarcev o filmu in ljubezni do gibljive slike, Zgodbe o filmu, zaradi česar ga še toliko bolj intrigira tokratni odklon od režiserjevega siceršnjega fokusa, v polje demitizacije Mussolinijevega fašističnega gibanja. Izpostavlja tudi film Smeti naše vsakdanje Nikolausa Geyrhalterja, ki ga je prepričal že s filmom Kruh naš vsakdanji, zdaj pa svoj značilen (v)pogled obrača v smeti, s katerimi polnimo planet, potem Dekliško druščino Susanne Regine Meures, ki razgrinja aktualno temo srednješolskih vplivnic, in Ljubezni Patricie Highsmith Eve Vitije, »ki obljublja povsem nov vpogled v eno bolj fascinantnih literarnih oseb sredine 20. stoletja«.

Festivala dokumentarnega filma se bo udeležila tudi filmska delavka, piska, pedagoginja in režiserka Varja Močnik: »Dokumentarci so seveda zanimivi zaradi tematik, o katerih vemo le malo, a zlasti dragoceni so zaradi načinov, na katere tematike raziskujejo in predstavljajo. Zato sem na programu najprej poiskala filme režiserjev, ki osupljajo s filmsko govorico: Smeti naše vsakdanje, Pohod na Rim in O strukturi človeškega telesa. Zamudila ne bom niti programa kratkih filmov Maka Sajka, saj je ogled del tega skromnega velikana slovenskega filma na velikem platnu vselej privilegij. Navsezadnje pa si bom ogledala še Bella Ciao – Za svobodo, saj ta pesem z vsakim nežnim in hkrati udarnim taktom obuja spomin na našo mamo …«

Kot je o Maku Sajku, ki se mu z izborom sedmih kratkih filmov letos poklanja programska sekcija Posvečeno, v zadnjem Ekranu zapisala urednica revije Ana Šturm, je ta film vzel »kot medij, s katerim je mogoče prodreti v samo družbeno tkivo in z njim nagovoriti ljudi, jim približati svet tukaj in zdaj«. Tako lahko navsezadnje opišemo tudi poslanstvo Festivala dokumentarnega filma, ki nam s skrbnim naborom svetovne in domače dokumentarne filmske produkcije poskuša približati svet ter nas vpeti v svoj (filmski) boj za pravičnejšo, bolj odprto, humano in ekološko ozaveščeno družbo.