Letos je izšla knjiga Kaj po univerzi?, ki jo je avtorska skupina (Luka Culiberg, Rastko Močnik, Maja Breznik, Primož Krašovec, Dragan Nikčević, Branko Bembič) napisala v zvezi z zasedbo filozofske fakultete ljubljanske univerze, ki jo je od konca novembra 2011 do zadnjih dni januarja 2012 organiziralo gibanje Mi smo univerza. Toda v knjigi ne gre toliko za samo zasedbo kot pa za vprašanje preobrazbe univerze v »ideološki aparat neoliberalnega kapitalizma« (to vprašanje je načel Rastko Močnik, obravnavajo pa ga tudi drugi prispevki). Zasedbe filozofske fakultete se je udeležilo tudi ljubljansko Occupy gibanje »15 o«, o čemer v omenjeni knjigi sicer nič ne piše, zato pa to lahko vidimo v celovečernem dokumentarcu Boj za, ki ga je pred kratkim dokončal Siniša Gačić. To je njegov dolgometražni prvenec, za sabo pa ima že kratka dokumentarna filma Večni Študent (2009) in Kupi me! (2011) ter portret Maka Sajka (Mako, 2013), vse tri v produkciji TV Slovenija. V letih 2009–2011 je z Miho Šaleharjem vodil TV-oddajo Tranzistor, že deset let pa dela za Studio City. Film Boj za je sprejet v tekmovalni program DokuFesta v Prizrenu, ki se bo začel 16. avgusta.
Participativni dokumentarec
Siniša Gačić je zdaj študent podiplomske smeri televizijska režija, diplomiral pa je iz montaže. Na študij režije na AGRFT ga niso sprejeli, ker ga ni zanimal igrani film. Siniša je raje tam, kjer se nekaj zares »odigrava« v sami realnosti. Pred ljubljansko Borzo je bil s kamero že prvi dan zasedbe. »Seveda sem vedel, da bodo šli pred Borzo, saj poznam ljudi iz Roga, ki so bili protagonisti gibanja 15 o. O njih sem že posnel dokumentarni feljton, ko so pred osmimi leti zasedli Rog.« Dogajanje pred Borzo in vse akcije, ki so jih protestniki izvajali po mestu, je spremljal od prvega do zadnjega dne ali skoraj pol leta. Temu bi lahko rekli participativen dokumentarni pristop, kar pa ne pomeni, da je Boj za kakšna hvalnica ali propaganda gibanja in dogajanja 15 o, ki se je 15. oktobra 2011 začelo s tem, da so aktivisti črko R v zlatem napisu Borza zamenjali z J, vhod v poslopje prelepili s protestniškimi plakati (»Ne bomo plačali vaše krize!« ipd.) in se pred njim utaborili. Prej nasprotno, prav ta participativen dokumentarni pristop je omogočil, da je film zasedbenemu dogajanju zlezel v drobovje ali tja, kjer je videti, da je imelo največ problemov samo s sabo. Udeleženci se nenehno sprašujejo, kaj pa zdaj in čemu smo sploh tukaj.
»Seveda,« pojasni Siniša, »saj je bila zasedba namenjena tudi temu, da se prevprašuje predstavniška demokracija, temeljna predpostavka sistema, v katerem živimo, in se ozavešča o problemih, ki jih prinaša financializacija družbenih odnosov. Proti Borzi so korakali s transparentom z napisom Ta zgodba govori tudi o tebi – za to gre v Occupy gibanjih. Ta so se razvila iz antiglobalističnih protestov, ki so se selili iz kraja v kraj oziroma vedno tja, kjer je bilo zasedanje kakšne mednarodne finančne institucije; to so bili torej potujoči protesti, v Occupy gibanju pa gre za to, da zasedeš neki javni prostor, tam vzpostaviš točko upora, kjer se prevprašuje vse temeljne postavke sistema, in z raznimi protestnimi akcijami poskuša izzivati ali prebujati ta vprašanja tudi pri drugih državljanih.«
Od aktivista do poslanca
V filmu se pojavi tudi starejši gospod, ki ostane brez odgovora na vprašanje, kaj je to neposredna demokracija. »Saj pravim, tam je bilo več vprašanj kot odgovorov.« Nekoga pa so tudi napodili. »Niso ga ravno napodili, pač pa mu niso dovolili, da bi imel svoj transparent in zganjal propagando. Šlo je za predstavnika gibanja Zeitgeist, ki vidi svet na podlagi teorije zarote, saj veste, svetu vlada neka skrita elita ipd.« In še nečesa niso marali, političnih strank. »Teh pa res ne, njihova parola je bila, da svoboda ne potrebuje politične stranke. Toda eden izmed najbolj glasnih pred Borzo, ki je vpil proti strankam, je danes poslanec Združene levice v parlamentu. Zasedbe se je udeležilo kar nekaj aktivistov, ki so danes člani Združene levice. Najbolj angažirani so se po zasedbi vrnili v Rog, del aktivistov pa je aktivnosti nadaljeval v Iniciativi za demokratični socializem. Po mojem gre pri strankarskem angažmaju za kapitulacijo ideje.«
Siniši so bližji zapatisti, navsezadnje je pri njih v Chiappasu v Mehiki preživel tri mesece. »Tam sem videl, da je drugačen svet možen. Tudi nekaj aktivistov, ki je protestiralo pred Borzo, si je izkušnje nabiralo v zapatističnih skupnostih. Prav oni so tudi najbolj izkušeni, učili so se tudi od protestnikov v Tuniziji in Španiji, oni znajo organizirati stvari.«
Film se sklene z vstajniškimi prizori pred parlamentom, kar daje vtis, kot da so rezultat zasedbenega gibanja. »Ne, ne, s temi prizori sem hotel pokazati, da se ti aktivisti pridružijo vsaki uporniški ali vstajniški akciji. Njihova identiteta je biti aktivist. Oni trdno verjamejo, da je mogoče vzpostaviti drugačen svet, nehierarhično organiziran.«
Iz upora v socialni projekt
Boj za se začne z evforično zasedbo prostora pred Borzo in z nekaj političnimi debatami, nato pa živahnost vse bolj pojenja in nazadnje ugasne kot tista lučka v šotoru. »Po štirih mesecih je zasedba postala način življenja oziroma preživljanja prostega časa, vse manj pa je bila točka upora. Tam so se zbirali tudi ljudje, ki se nimajo kam dati, klošarji, postopači, narkomani. Tako so se izjalovila tudi druga Occupy gibanja. Takšna zasedba, kjer se prenočuje v šotorih, kuha čaj in golaž, se lahko iz točke upora spreobrne v nekakšno socialno ustanovo, zavetje za reveže in narkomane, zbirališče razočarancev in izgubljencev. In še nekaj se pokaže: družbene probleme začnejo spodrivati osebnostni problemi posameznikov. Ljudje se sicer res odločijo za angažma na podlagi družbenega problema, a dlje kot ta traja, bolj prihajajo v ospredje njihovi individualni problemi. Ti nazadnje postanejo glavni problem zasedbe. Na koncu se menijo samo še o tem, o čem naj bi se sploh kaj zmenili.«
Film Boj za je dolg nekaj nad 80 minut, ki jih je Siniša Gačić zmontiral iz okoli 120 ur posnetega materiala. Toda preden je film nastal, ni imel nobene zaključene finančne konstrukcije, kot se reče v slovenskem producentskem žargonu. Gačić je to gradivo pokazal prijatelju Mihi Černecu, ki je producent, in mu predlagal, da bi ta projekt prijavila na razpis za AV-medije. Tam so ga res odobrili in projektu namenili 24.000 evrov bruto.
