Film Joe temelji na istoimenskem romanu (iz leta 1991) Larryja Browna, ki velja za enega najboljših piscev tako imenovane »južnjaške gotike«, mračne literature ameriškega juga. Iz Teksasa pa je tudi režiser David Gordon Green, ki se je uveljavil že s svojim prvencem George Washington (2000), Joe pa je že njegov deseti celovečerec. In prava režijska mojstrovina, s katero se je tudi igralec Nicholas Cage v naslovni vlogi »vrnil« s pogubne poti svojih manierizmov. Joe je bivši kaznjenec in delovodja črnskih delavcev, ki opravljajo čuden posel: opremljeni s strupenimi škropili s posebnimi kladivi udarjajo po drevesih in vanje brizgajo strup; to delo se imenuje »zastrupljanje dreves«, opravljajo pa ga po naročilu lastnika gozda, ki bi rad drevesa posekal (toda to po zakonu ni mogoče, če drevesa niso prej posušena), da bi jih zamenjal z drugimi.
To zastrupljevanje dreves je torej neki kapitalistični projekt, ki si pomaga z napol legalnim poslom, ta pa daje nekaj zaslužka ljudem, ki bi sicer verjetno ostali brez dela. Toda en strup se povezuje z drugim ali, drugače, kakor je strupeno delo, tako je strupeno tudi življenje. Skoraj ves film naseljujejo napol pijani ali napol zadeti liki, tako da bi Garyjev oče kot »absolutni pijanec« in človeški izmeček lahko bil le najhujši simptom neke družbene patologije. Ki bi v filmu lahko postala tudi neznosna, če se ne bi našel Joe kot tisti, ki mu alkohol ni zastrupil moralnega čuta in je tako tudi lahko nastopil v vlogi Garyjevega »dobrega očeta«. Z mladoletnim Garyjem (Tye Sheridan), ki bi sam rad rešil svojo družino, je film kot razpet na ta križ med »dobrim« in »slabim očetom« (odigral ga je resnični brezdomec Gary Poulter), na katerem morata oba umreti. Beseda križ pa ni uporabljena toliko zaradi krščanske konotacije kot za ponazoritev tega, kako trdno in kruto je film zakoreninjen v »križanju« svetlobe in teme.