Jože Pogačnik (rojen leta 1932 v Mariboru) je v dobrih 30 letih posnel okoli 100 filmov in velika večina je kratkih dokumentarnih, celovečerni igrani pa so le trije. Nikoli ni bil nikjer zaposlen, toda živel je kot poklicni filmar.
»Na klasični gimnaziji v Mariboru nas je nekaj dijakov ustanovilo filmski krožek. Direktor mariborskega filmskega podjetja nam je podaril star projektor, s katerim smo na šoli in po otroških kolonijah prikazovali filme in se o njih pogovarjali. Član tega krožka je bil tudi Ljubo Struna in samo midva sva ostala zvesta filmu, vsi drugi so se oprijeli pametnejših poklicev.« Toda tudi Jožetu je bil sprva namenjen »pametnejši poklic«: kot sin bančnega ravnatelja se je vpisal na študij ekonomije, ki bi ga verjetno tudi dokončal, če oče, ki ga je vanj usmeril, ne bi medtem umrl, sin pa se je brž prepisal na študij gledališke režije na ljubljanski akademiji. Potem pa se ni ukvarjal z gledališko režijo, ampak s pisanjem o filmu za časopisa Ljudska pravica in Ljubljanski dnevnik. Od tam so ga zvabili k Viba filmu, kjer je začel kot propagandist, leta 1959 pa je kot režiser debitiral s kratkim »filmskim esejem« o igralcu Janezu Cesarju.
O socialnih krivicah
Med Pogačnikovimi kratkimi dokumentarnimi filmi iz 60. let izstopa Na stranskem tiru (1964), v katerem je v stilu cinéma vérité pokazal barake sezonskih delavcev, ki so v Ljubljani gradili stolpnice. Danes se ima zaradi tega filma tudi za sodobnika Godarda: »Oba sva bila tudi iz bankirske družine,« pravi. Ni pa več »godardovski«, ko pravi, da se je kot avtor bolje realiziral v dokumentarnem filmu. »Kar verjetno izhaja od tega, da sem zelo občutljiv za socialne krivice. Nekoč sva se o tem pogovarjala z Žarkom Petanom. Oba izhajava iz meščanske družine in čut za družbene krivice se nama je obema pojavil nekako spontano, ne pa iz kakšne politične opozicije. Zelo rad sem se identificiral z ljudmi s senčne strani ulice in vedno smo bili soustvarjalci. Na snemanju smo se spoprijateljili in ostali prijatelji še dolgo po filmu. Toda kot dokumentarist sem bil v Sloveniji bolj osamljen, tako da sem se bolj družil s srbskimi režiserji iz tako imenovanega beograjskega kroga dokumentarnega gibanja. Prav iz tega kroga je potem nastal tudi tako imenovani črni val, ki je bil politično anatemiziran. Vendar moram reči, da se mi je tako imenovani družbenokritični film uprl, ko je 'črni val' postal konjunkturno blago in režiserjem ni več šlo toliko za odkrivanje družbenih krivic kot za uveljavljanje na tujih festivalih. Zato sem potem v svojih filmih ljudi s senčne strani ulice zamenjal z zdravimi športnimi junaki.«
Športni junaki
In prav s temi je tudi dosegel prva velika priznanja: nagrado Prešernovega sklada za Derby (1966), glavno nagrado na festivalu športnega filma v Oberhausnu za Zlate fante (1970) in srebrnega leva v Benetkah za film o smučarskih skokih v Planici Sledim soncu (1973). Toda če Pogačnika kaj vprašate o Zlatih fantih, se spomni samo tega, da so na snemanju zmagoslavne tekme jugoslovanske reprezentance na svetovnem prvenstvu v košarki v Ljubljani za vožnje s kamero uporabljali invalidski voziček. Glede filma Sledim soncu, v katerem je uporabil nek komad skupine The Beatles, pa tega, da je BBC, ki je film odkupil, tudi sam poskrbel za ustrezne avtorske pravice.
Prvi celovečerec
Leta 1963 je Jože Pogačnik posnel film Strogo zaupno o popravnem domu za dekleta v Višnji gori. Ko je pozneje v reviji Mlada pota odkril spis Petra Kavalarja o njegovem življenju v prevzgojnem domu, se je namenil, da bo na to temo posnel tudi svoj prvi celovečerni film. To je Grajski biki (1967), ki se dogaja v prav takšni zapuščeni in zanikrni graščini, v kakršne so pri nas nekoč zapirali delinkvente, tudi nekateri gojenci so pravi, toda že impresiven, skoraj srhljiv uvodni nočni prizor s fanti, ki se počasi vzpenjajo proti mračni graščini, nakazuje, da to pač ne bo kakšen objektiven in nevtralen film o mladinskem prestopništvu. To je skoraj bolj film o oblastnih figurah, kakršna je zlasti upravnik doma kot tipičen »kolesar«, ki pritiska navzdol (se znaša nad gojenci) in se klanja navzgor – njegova avtoritarnost splahni v ponižnost, bojazljivost in priliznjenost brž, ko je soočen s kakšno višjo avtoriteto (najočitneje v prizoru, ko ga obiščeta politična funkcionarja, »tovariš predsednik« in njegov tajnik).
Vendar je film poln tudi prav vznemirljivih momentov, nekaj jih je seveda povezanih z erotiko (»mačistični« gojenec posili upravnikovo nečakinjo, potem ko jo je stric sam ponujal »tovarišu predsedniku«, čigar posteljnega vabila se je nadejala tudi medicinska sestra, sicer ljubica enega od vzgojiteljev), toda nedvomno najboljši moment v filmu je sekvenca, v kateri se nesrečnemu gojencu, ki je tako pogrešal svojega očeta, sesujejo vse sanje o njem, ko ga najde kot nebogljenega pijančka, ki ga ženska, s katero živi, odriva od sebe, ko se k njej slini. Skratka, ti »črnogledi« Grajski biki niso toliko film o izgubljeni mladini kot film o izgubljenih očetih (ali o očetih kot zgubah in pogubah).
Tisto upravnikovo nečakinjo, ki jo en fant posili, drugi pa se vanjo zaljubi, je igrala tedanja češka zvezda iz Formanove Plavolaskine ljubezni Hana Brejchova. »Društvo slovenskih filmskih delavcev,« razlaga Pogačnik, »je nekoč imelo fond, ki nam je omogočal potovanje na festivale. Tako sem šel v Benetke in se tam srečal z Milošem Formanom, ki je na festivalu sodeloval s filmom Plavolaskine ljubezni. Omenil sem mu, da pripravljam svoj prvi celovečerni igrani film in da bi potreboval mlado igralko, ki jih v Sloveniji ni ravno na pretek. Tedaj jih namreč res ni bilo. Tako mi je sam predlagal Hano Brejchovo, sestro njegove žene Jane, igralke, ki je nastopila v Črnem Petru. S Formanom sva ohranila stike tudi po tem, ko je šel delat v Hollywood.«
Po Grajskih bikih je Pogačnik še naprej snemal kratke dokumentarce, naslednji igrani film pa je posnel šele po 18 letih. Čemu tako pozno? »Veste, takrat je zadostoval en sam telefonski klic, pa nisi mogel dobiti filma.« Pogačniku povem, da prav težko verjamem, da bi nek telefonski klic zalegel za tako dolgo dobo, vendar ostane pri tem. In tudi glede svojega drugega filma, Naš človek (1985), pravi, da ni bil njegova ideja, ampak mu je scenarij Janeza Povšeta ponujal v realizacijo tedanji direktor Viba filma Bojan Štih. »Verjetno zato, ker ga je scenarij spominjal na njegovo zgodbo.«
Z zgodbo o direktorju neke tovarne, ki se znajde pred »nevidnim zidom«, ker ne ve, zakaj ga politika, ki ga je nastavila, odstavlja, je Naš človek tipičen družbenokritični film iz slovenskih socialističnih časov, ki hoče povedati, kako samovoljna je že postala samoupravna socialistična politika. Takrat je bilo to morda videti še kritično, toda danes pustijo boljši vtis vsi tisti stranski prizori, ki so delovali bolj kot mašila glavne zgodbe, toda v njih se »navadni ljudje« (od direktorjeve tajnice in delavcev v tovarni do članov direktorjeve družine) kažejo kot bedna, hinavska, izdajalska in egoistična bitja, torej v še veliko slabši luči od tiste, v kateri je film hotel prikazati politiko.
Zadnji celovečerec
Svoj zadnji celovečerni film, Kavarna Astoria (1989), je Jože Pogačnik posnel po scenariju svojega prijatelja in pisatelja Žarka Petana, sina nekdanjega lastnika mariborske kavarne Astoria. Kljub nedvoumni poanti filma, da je povojni komunistični režim med drugimi dobrimi stvarmi uničil tudi neko kavarno, pa ta prav kot »dobra stvar« ali nostalgični objekt skoraj ne obstaja: kavarna Astoria, »kakršna je bila nekoč« in kakor jo je videl ali želel videti njen lastnik, torej kot nekakšno svetišče olikane družabnosti in lepih manir, je namreč bolj šibko navzoča. Med najboljšimi prizori v filmu so pravzaprav nekateri »zgodovinski detajli«: pred vojno zlasti prizor s Sokoli, ki pojoč korakajo skozi Maribor in se stepejo z mladimi nemškutarji, ki jih naščuva duhovnik, po osvoboditvi pa sekvenca z volitvami s skrinjico, v kateri zaropota kroglica, ki zapisnikarju signalizira, da volivec pripada »silam reakcije«.
Bolj kot sama kavarna Astoria pa je pravi nostalgični objekt čas po osvoboditvi, zgodnje obdobje komunistične oblasti, v katerem je kavarnarjev sin Branko preživel svoja najstniška leta. To so bila pač leta, ko ni le erotično dozorel (ob sošolki Janji, ki mu ni zamerila, da se je »rodil kot malomeščan«), marveč se je tudi formiral v dobrega mladega komunista, ki se zato včasih tudi malo spre s svojim »nazadnjaškim« očetom. Čeprav leta 1989 gledalcem niso bili več simpatični niti »pošteni« komunisti, je Pogačnik za Kavarno Astoria na festivalu jugoslovanskega filma v Pulju prejel zlato areno za režijo. Potem pa je film odkupila še avstrijska TV in ga sinhronizirala v nemščino. »Tako sploh ni bil videti kot slovenski film.«
