Leviatan je biblična morska pošast in tudi istoimenski film Andreja Zvjaginceva se dogaja nekje ob Barentsovem morju v severni Rusiji, toda edino in vse, kar je tu pošastnega, ne prihaja iz morja, marveč je na kopnem, točneje med ljudmi, to pa je že bližje tisti »človeški naravi«, ki jo je Thomas Hobbes v svoji knjigi Leviatan ali snov, oblika in moč cerkvenega in civilnega skupnega dobrega definiral kot »vojna vseh proti vsem«. Toda če bi v tej mojstrovini Zvjaginceva že hoteli videti kakšno konkretno upodobitev mitološke pošasti, potem to pač ni tisto ogromno okostje, ki leži nekje na obali (če je to bila kakšna »morska pošast«, je torej že zdavnaj mrtva), marveč navaden stroj, bager, ki deluje tako pošastno, ko s svojo jekleno lopatasto »roko« udarja po leseni hiši in jo drobi v trske. Pravzaprav to ni pošastno, to je nekaj drugega, še hujšega. V tej samotni hiši, tako prijetno opremljeni in s tako čudovitim razgledom, ni več nikogar, njen lastnik Kolja je v zaporu, njegova žena Lilja mrtva, sin Vadim oddan v sirotišnico, toda namesto njih smo v hiši mi, gledalci, ki nas bo bager zmlel. Še huje je, ker vemo, da to ni bager, da je ta jeklena »pošast« samo podaljšana lovka družbene meduze.
Na pol potopljeni stari ribiški čolni, ki tu in tam štrlijo iz morja, pričajo, da so v tem kraju nekoč živeli od ribištva; zdaj imajo tovarno z ribami na tekočem traku. Ta industrijska preobrazba se je najbrž zgodila še v prejšnjem, sovjetskem režimu, na katerega zdaj, ko ga ni več, upajo streljati tudi policisti, ki si na piknik za strelske tarče vzamejo portrete Lenina, Brežnjeva in drugih sovjetskih voditeljev, ne pa še Jelcina. Čeprav ti policisti v novem režimu ne počnejo nič drugega kot to, kar so že prejšnjem: služijo oblasti. Ta pa je res drugačna: če je prej grabila človeške duše, zdaj grabi lastnino in – kakor prej – duši ljudi. Kolja (Aleksej Serebrijakov) je samostojen človek, ima svoj dom, hišo, ki si jo je postavil nekje zunaj mesta, in delo v avtomehanični delavnici poleg hiše. In vse to mu hočejo zdaj vzeti in podreti, da bi tam postavili nekakšen hotel. Takšna je pač volja kapitala v osebi nekega tajkuna, ki jo mora župan, zavaljen in zapit tip, uresničiti. Res je, da Kolji njegove hiše ne bi kar zaplenili, saj smo vendar v resni državi, ampak bi jo odkupili, toda po smešno nizki ceni. Hiša je bila uradno ocenjena na tri milijone rubljev, Kolji pa zanjo ponujajo šesto tisoč rubljev. Kolja se pritoži, saj smo vendar v pravni državi, in na pomoč pokliče prijatelja Dmitrija, uglednega odvetnika iz Moskve. Toda ta mu na sodišču ne more prav nič pomagat, ker sploh ni sodne razprave: Kolja in njegov odvetnik lahko samo nemo stojita in poslušata razsodbo, ki jo sodnica oddrdra kot kakšen avtomat (razsodba je zavrnila Koljevo pritožbo in potrdila prvoten sklep o prodaji hiše za drobiž). Moskovski odvetnik je že res lahko Koljev star prijatelj, toda iz Moskve ni pripotoval zato, da bi prijatelju pomagal na sodnem procesu, o katerem je že vnaprej vedel, da je izgubljen. Ampak Dmitrij ve tudi to, kako se v Rusiji danes ureja stvari. K županu gre z mapo s podatki o njegovih umazanih poslih in »drugih svinjarijah«, tako zanesljivih, da se je župan pripravljen pogoditi za tri milijone rubljev. Je zato tudi Koljeva žena Lilja šla z Dmitrijem v posteljo? Ali pa nemara bolj zato, ker si, delavka v tisti ribji tovarni, z možem ne deli navezanosti na ta kraj niti ne na to tako prijetno hišo in bi se raje preselila v Moskvo? To ostaja dvoumno ali še ena odlika pripovedi, ki ve, kdaj mora kaj prikriti. Na primer to, kaj sta Dmitrij in Lilja počela tam pri slapu. Če sta se ljubila, tega gledalcem pač ni treba kazati, saj so to že videli. V bližini slapa sta se igrala tudi otroka in eden izmed njiju priteče mami povedat, da Dmitrij davi Liljo. In mama, policistova žena, je takoj vedela, za kaj gre, vsi drugi na pikniku, vključno s Koljo, pa ravno tako. Lilje potem nekaj časa ni domov, a se le vrne, zato pa izgine Dmitrij, ki ga je župan – pop ga je prej opogumil za opravljanje njegove posvetne, lokalne oblastne dolžnosti – kot kakšen mafijski boss povabil v svojega črnega terenca in mu potem na nekem zapuščenem kraju zagrozil s pištolo (ni ga ustrelil, toda moskovski odvetnik je vseeno obležal v prahu). In Leviatan še enkrat nekaj prikrije, v tem filmu pošast deluje na skrivaj in zahrbtno. Lilja neko noč vstane iz postelje in odide na morski breg, kjer res stoji tako, kot da jo vabi mračna globina spodaj. In izgine. Je utonila, kot se zdaj Kolja utaplja v vodki? Čez nekaj časa najdejo njeno truplo in »ugotovijo«, da to ni truplo samomorilke, ampak umorjenke. Za umor pa obsodijo in zaprejo Koljo. Nakar lahko bager podre njegovo hišo.
Andrej Zvjagincev je v nekem intervjuju povedal, da se mu današnja Rusija kljub kapitalizmu, ki ga je objela, zdi podobna fevdalizmu. In tega res ni mogel bolje pokazati kot v prizorih, kjer pop svetuje Kolji, naj se sprijazni z vlogo Joba, nato pa v cerkvi blagoslavlja vso lokalno oblast (od sodnega do županskega zbora), da je z uničenjem neke družine in neposlušnega posameznika spet enkrat v prid »višjega dobrega« (v prozi: kapitala) opravila svojo dolžnost.
