Da bo šlo za politično napeto edicijo, ki jo bo vsaj deloma diktirala realnost nemške zgodovinske krivde in zatiranja izkazovanja solidarnostjo s Palestino, je bilo jasno že pred samim začetkom festivala, a so se na njegovem obrobju vendarle že kmalu pričele izvajati majhne gverilske akcije. Preko 200 filmskih ustvarjalcev je tako na festivalu podpisalo pismo, v katerem so pozvali h koncu izraelske okupacije, organizirali pa so se tudi festivalski delavci in alumni programa Berlinale Talents, ki so vodstvo festivala javno prosili, naj se vendar opredeli glede situacije v Gazi.
Izraelec in Plestinec
A festival se je zgolj aktivno pogrezal v tišino, dokler ni nastopil trenutek podelitev nagrad, kjer so na odru namesto njih spregovorili letošnji nagrajenci. Dotično: izraelsko-palestinski filmski dvojec Juval Abraham in Basel Adra, ki sta za film Nobena druga zemlja (No Other Land) domov odnesla nagrado za najboljši dokumentarec. Ta v kamero skozi režiserjevo intimno perspektivo ujema počasno izkoreninjenje vasi na Zahodnem bregu, rušenje hiš in izganjanje prebivalcev, naslika portret o človeški vzdržljivosti, ki kljubuje desetletjem kolonialne degradacije, dehumanizacije in življenja pod apertheidom. »Stojiva tukaj pred vami, enako stara. Jaz sem Izraelec, Basel je Palestinec. Čez dva dni se vračava v državo, kjer nisva enakopravna,« je Abraham ob prejemu nagrade razburil nemško javnost. »Zame velja civilno pravo, zanj vojaško. Sam imam volilno pravico, Basel je nima. In če se jaz lahko svobodno gibljem po državi, je Basel tako kot še milijoni Palestincev, zaprt na okupiranem Zahodnem bregu. Ta položaj apartheida med nami se mora končati.«
Ministrica ploskala zgolj Izraelcu
Izjava, ki v svojem bistvu poziva k solidarnosti, miru, prekinitvi ognja in družbenih neenakosti, je v Nemčiji sprožila ogorčenje ter kulminirala v preiskavo zaradi »enostranskih« izjav nagrajencev. Kanclerja Olafa Scholza in berlinskega župana Kaia Wegnerja je tako zmotila omemba genocida, ki ga izvaja Izrael, brez, da bi te pospremila obsodba Hamasovih zločinov, Wegner pa je govore zaključne prireditve označil kar za »antisemitske« ter novi programski direktorici Tricii Tuttle, ki aprila prevzema vodenje berlinskega festivala, že zagrozil, da se tovrsten incident ne sme ponoviti.
Prizanešeno pa ni bilo niti nemški kulturni ministrici Claudii Roth, ki jo je posnetek med prireditvijo ujel, kako zahvalni govor Abrahama in Adre pospremlja z aplavzom; »incident«, ki mu je sledila uradna obrazložitev, da je ploskala zgolj judovsko-izraelski, ne pa tudi palestinski polovici zmagovalnega dvojca.
Kazenska ovadba festivala
Da situacija ne bi ostala povsem enoznačna pa so še isti dan poskrbeli aktivisti, ki so vdrli na Instagram profil berlinskega festivala ter nanj objavili serijo grafik, kamor so med drugim zapisali: »Od naše nerazrečene nacistične preteklosti, do genocidne sedanjosti – vedno se postavimo na napačno stran zgodovine. A ni še prepozno, da tokrat spremenimo svojo prihodnost.«
Tukaj pa je na celi črti pogrnil tudi sam festival, ki je zapis označil za antisemitski in zoper neznane osebe vložil kazensko ovadbo, s čimer je dokončno razkril politiko, ki jo podpira in zastopa. Abraham je na družbenih omrežjih medtem zapisal, da že od sobote prejema smrtne grožnje, njegova družina pa je bila v Izraelu včeraj zaradi varnosti primorana zbežati v drugo mesto. Ob tem nemško preigravanje antisemitizma opisuje kot »grozljivo zlorabo besede, ki vodi v popolno izpraznjenje pomena besede. Moja babica je bila rojena v libijskem koncentracijskem taborišču, medtem ko so Nemci v holokavstu pomorili večino družine mojega dedka, zato se mi zdi izprijeno, da si nemški politiki leta 2024 drznejo ta izraz uporabiti kot orožje proti meni.«
