Tu ni nobenega govora o »prestrukturiranju«, »prevelikih stroških dela« in tako naprej, ker gre za majhno podjetje, pa tudi nobenega šefa, ki bi delavki Sandri rekel: »Odpuščena si!« To podjetje oziroma njegov šef Dumont se loti odpuščanja tako, da odgovornost zanj naprti samim delavcem, ko jim da na glasovanje, ali so za to, da vsak prejme po tisoč evrov nagrade, če njihova sodelavka Sandra izgubi službo. Toda brata Dardenne vselej takoj udarita v jedro zadeve, v kritični trenutek, ki nekoga pretrese: Sandra prejme telefonski klic, ki jo v hipu sesuje, spravi v nezadržen jok, ki bi se končal z depresijo, za katero je že bolehala. Poklical pa je ni šef, ampak njena prijateljica in sodelavka Juliette, ki ji je sporočila izid glasovanja. Malo pozneje, ko je Sandra že drsela v depresivno stanje, je Juliette poklicala še enkrat: obstaja možnost, da bi v ponedeljek glasovanje ponovili, ker je preddelavec izvajal pritisk na delavce. Potem ko šef res pristane na ponovitev glasovanja, Sandro tako njena prijateljica kot še posebej njen mož nagovarjata k temu, naj se bori za službo, to pa tako, da naj konec tedna, torej v času, ko ljudje ravno nočejo ničesar slišati o službi, obišče svoje sodelavce in poskuša vplivati nanje pred ponovnim glasovanjem.
Ta film bratov Dardenne je daleč od tega, da bi uprizarjal kakšne filozofske koncepte, toda če je kaj »mikrofizika oblasti« – koncept, ki ga je iznašel Michel Foucault – tedaj je to prav Sandrina kalvarija, na kateri za ohranitev svoje službe ne moleduje šefa ali lastnika podjetja, marveč svoje sodelavce in sodelavke. Mikrofizika oblasti je »dispozitiv«, v katerem status delavca ni več toliko odvisen od kakšne zunanje oblastne instance (delodajalca, lastnika), kakor pa od njega samega, tako v edninski kot množinski obliki: nihče in nič ga ne sili, ne k temu, da je delavec, ne k temu, da je odpuščen, oziroma nič drugega kot »biopolitika« golega preživetja. Sandra (Marion Cotillard je odigrala njeno delavsko kalvarijo nič manj izjemno kot pevsko kariero Edith Piaf) dobro ve, kako težka naloga jo čaka, saj so vsi njeni delavski kolegi, ki bodo ponovno glasovali za svojo premijo ali za njeno službo, tako kot ona na robu preživetja. Kot se nato pokaže tudi na njenih obiskih: eni ji direktno povejo, da bodo ponovno glasovali za premijo (in torej za izgubo njene službe), drugi k temu dodajo še sočutje, tretji (teh je na koncu ravno polovica vseh zaposlenih) pa ji obljubijo solidarnost, včasih tudi za ceno družinskih sporov. Vsak tak obisk je torej prava mala drama, za Sandro nihanje med upanjem in obupom, za njene sodelavce dilema med egoizmom in solidarnostjo. Kar daje filmu skoraj takšno napetost, kot jo pozna kriminalka – in kar je navsezadnje »logično«, pač glede na to, da se zadeva dogaja v razmerah kriminalnega kapitalizma, pa čeprav se ves njegov kriminal skriva v matematični enačbi (16 premij »stane« podjetje manj kot delavec več).
