Ni prav veliko režiserjev, ki bi lahko film osnovali na ne najbolj verjetni premisi, a kljub temu ustvarili dovršen in gledljiv film. Prav to je uspelo Petzoldu, ki je v središče Phoenixa postavil kompleksno žensko junakinjo, kakršnih ni veliko v svetovni kinematografiji. Petzold je scenarij tudi tokrat napisal s Harunom Farockijem (ta je na žalost preminil letos poleti), kot izhodišče pa sta jima služila kriminalni roman Le retour des cendres (Vrnitev pepela) Huberta Monteilheta in kratka zgodba Ein Liebesversuch (Poskus ljubezni) Alexandra Klugeja.
Glavna junakinja Nelly (Nina Hoss) se leta 1945 sicer vrne iz koncentracijskega taborišča, vendar je njen duh popolnoma zlomljen, poškodovan pa je tudi njen obraz, ki ga mora plastični kirurg obnoviti. Prijateljica Lene (Nina Kunzendorf) želi, da se na vsak način odselita v Palestino, vendar je Nelly odločena, da poišče svojega moža Johnnyja (Ronald Zehrfeld), saj ji je – kot razloži Lene – samo misel nanj pomagala preživeti grozote taborišča. Johnnyja najde v enem od berlinskih nočnih klubov – pred vojno je bil pianist, zdaj pa se preživlja kot natakar – a je ta ne prepozna. Pove ji, da je podobna njegovi mrtvi ženi, in ji predlaga, da bi se lahko izdajala zanjo in mu na tak način pomagala priti do njene zapuščine. Čeprav je Nelly razočarana, pristane na pakt. Zlagoma začne ustvarjati podobo osebe, ki bi ustrezala Johnnyjevemu spominu oziroma njegovi ideji o Nelly.
Kljub nekoliko neverjetni zgodbi sta Nelly in Johnny verjetna lika, ki morata – vsak sebi in drug drugemu – priznati, da je vojna pustila neizbrisne posledice. K temu veliko pripomore odlična igra glavnih igralcev, predvsem Nine Hoss (to je že njeno šesto sodelovanje s Petzoldom), ki je navzoča v skoraj vsaki sekvenci. Ko na platnu prvič zagledamo Nelly, je njen obraz v celoti povit, kar poudari razosebljenje, ki ga je bila deležna v taborišču. Deluje kot lutka, duševno pa je zlomljena do te mere, da uboga celo ukaze naključnih mimoidočih. Sestavljati se začne – tako fizično kot psihično – šele, ko znova vzpostavi odnos z Johnnyjem, njegovi freudovski spodrsljaji (iz vikanja prehaja v tikanje, pove ji, da ima enake oči kot njegova žena, itd.) pa ji dajejo voljo in moč, da v končni fazi spet v popolnosti utelesi lik ženske, kakršna je bila pred vojno.
Obrnjeno pot razvoja pa skozi film doživi Johnny, ki ga Ronald Zehrfeld iz nesimpatičnega koristoljubneža razvije v skrušen in pod težo krivde zlomljen lik. Že omenjeni spodrsljaji dajejo slutiti, da podzavestno ve, kdo je Nelly v resnici, vendar mu občutek krivde vse do zaključne scene ne pusti, da bi si to tudi priznal. Ne razjasni se sicer, ali je med vojno Nelly izdal namerno ali pa je gestapo pripeljal do njenega skrivališča zaradi nepazljivosti, vendar to za vprašanje njegovega občutka krivde niti ni pomembno.
Petzold ne dopusti, da bi zgodba kadar koli zapadla v melodramo, podobno kot v prejšnjih filmih pa ga tudi tokrat intrigira relacija politično–osebno, povezanost obeh in njuna soodvisnost. Njegova junaka ves čas komunicirata na dveh ravneh – skozi skop dialog in skozi bolečino, ki jo nosijo preživeli – s čimer režiser prepleta mikro in makro raven dogajanja ter na subtilen način gradi suspenz. Phoenix je tako po eni strani film o soočanju z individualno krivdo, ki privede do zloma intimnega odnosa, tako dokončnega, da ni več poti nazaj, po drugi strani pa je tudi zgodba o kolektivni krivdi in zanikanju tragedije, ki se ji reče holokavst.
