Prihodnje leto se nam obeta še ena ekranizacija angleške literarne klasike Viharni vrh pisateljice Emily Brontë, ki utegne zjeziti tiste, ki prisegajo na filmske prevode, dosledno zveste pisani besedi. Film podpisuje odlična britanska režiserka in scenaristka Emerald Fennell, ki je za prvenec Obetavna mladenka, v katerem je fantkom odčitala lekcijo o konsenzualnem seksu, leta 2021 prejela oskarja za scenarij, pred dvema letoma pa k svojemu imenu dodala še imenitno trilersko poslastico Saltburn. Zaradi tega seveda ne preseneča prvi napovednik, poln z erotiko nabitega gospodinjenja, zategovanja steznikov, oblizovanja prstov in potnih hrbtov, skratka tolikšne strasti, da ji je očitno treba natakniti celo konjsko uzdo.
V osrednji vlogi vidimo Avstralko Margot Robbie, v Hollywoodu znano po tem, da zna oddelati vse, od vloge v Odredu odpisanih do vloge v Jaz, Tonya, torej tako povsem komercialne kot tudi zahtevne dramske performanse. Njenega glavnega zapeljivca v filmu bo igral prav tako Avstralec Jacob Elordi, ki je tako kot zvezdniki Timothée Chalamet, Pedro Pascal in Glen Powell v zadnjih letih tako vroče ime, da ga vidimo vsepovsod (Priscilla, Evforija, Frankenstein, Saltburn). Knjižna podlaga je seveda znana – kmet na osamljeno kmetijo sredi yorkshirskih močvirij pripelje zapuščenega dečka, ki ga je našel na ulicah Liverpoola. Dajo mu ime Heathcliff, med njim in kmetovo hčerko pa se sčasoma razplamti ljubezen, kar nato rodi tudi sovraštvo in maščevanje.
Angleškega gotskega romana Viharni vrh iz leta 1847 se ljudje za kamerami tako ali drugače lotevajo že okroglo stoletje. Prva znana filmska priredba je nastala leta 1920 v režiji A. V. Brambla, leta 1954 je Luis Buñuel z Glasom v viharju ponudil špansko katoliško interpretacijo, najbolj znana priredba pa bo bržkone še vedno tista iz leta 1939 z Laurenceom Olivierem v vlogi Heathcliffa in v režiji Williama Wylerja. Samo v prejšnjem desetletju sta jo v letih 2011 in 2019 ekranizirala Britanka Andrea Arnold in Američan Bryan Ferriter. Tokratna interpretacija zgodbe Catherine Earnshaw, ki je razdvojena med strastno ljubeznijo in obetom družbenega položaja, med rjuhami glede na videno bolj spominja na serijo Bridgerton kot Downton Abbey, zaradi česar je med angleško govorečimi novinarji zaznati mešane občutke.
A razloga za skrb – z izjemo stiske puritancev glede na predhodne filme angleške režiserke – vendarle ne bi smelo biti. Kvečjemu so lahko naša pričakovanja o tem, na kakšne prefrigane načine bo uspela Fennellova posodobiti knjigo iz 19. stoletja za moderna občinstva, zastavljena visoko. Filmarji, ki se požvižgajo na všečnost na prvo žogo in stavijo na avtorski pečat, pač ne rastejo za vsakim vogalom. Testne projekcije so po poročanju medijev prejšnji mesec že potrdile, da si lahko znova obetamo provokativen film. Nova različica knjižne klasike bo na velikih platnih na voljo ob prihodnjem valentinovem, vsaj kar se tiče uradnega izida v Združenem kraljestvu in ZDA. Dotlej pa si lahko na vseh dobro založenih spletnih platformah ogledate prvi napovednik, ki mu bo do februarja prihodnje leto bržkone sledil še kakšen.
