Lačni upora ali kruha?

V indijskem epu Ramajana je šel Bharata prosit princa Ramo, naj se vrne v kraljestvo, ki ga je zapustil, ko pa mu ga ni uspelo prepričati, je napovedal, da se bo postil oziroma gladovno stavkal, dokler se princ ne vrne. Če je post povezan z neko zahtevo ali nekim protestom, je to gladovna stavka, ki je morala biti v Indiji tudi dejansko zelo razširjena, saj so jo leta 1861 prepovedali. Pozneje, ko so se v Indiji začeli upirati angleški oblasti, je ta način protesta večkrat uporabil Mahatma Gandhi, pa tudi nekateri drugi borci za indijsko neodvisnost. Na začetku 20. stoletja so se za gladovno stavko pogosto odločile angleške sufražetke v zaporih: najbolj znano, Marion Dunlop, so oblasti izpustile, ker niso hotele, da bi postala mučenica, druge pa so prisilno hranili. In ne nazadnje je bila gladovna stavka zelo razširjena med irskimi republikanci v času angleško-irske vojne v 20. letih prejšnjega stoletja in po njej: nekaj jih je v zaporih umrlo, nekateri pa so vzdržali brez hrane tudi več kot 90 dni in prišli v Guinnessovo knjigo rekordov (z medicinskega vidika naj bi namreč že po 50 dneh gladovne stavke nastopila smrt).

»Če računaš s tem, da bo gladovna stavka privedla do smrti, je to načrtovan samomor,« pa pove celovški radijski novinar Bojan Wakounig v televizijskem dokumentarcu Lačni upora (sinoči predvajanem na TV Slovenija), v katerem scenaristka Marija Zidar in režiser Dušan Moravec predstavljata primere gladovnih stavk v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Wakounigova izjava dobro pokaže neko »posebnost« gladovne stavke: ta ni načrtovan samomor le ob predpostavki, da te ne bodo pustili umreti. In praviloma te res ne pustijo (ampak ne nujno: v angleških zaporih so irski republikanci med gladovno stavko kar umirali, če niso dosegli »rekorda«), ne da bi to pomenilo, da je gladovna stavka kot oblika protesta uspela. Borisa Vuka, ki je med zasedbo ljubljanske filozofske fakultete leta 1971 gladovno stavkal, so odpeljali na psihiatrični oddelek v Polje, kjer so ga prisilno hranili. Tudi v jugoslovanskem zaporu, pove nekdanji politični zapornik Viktor Blažič, bi te prisilno hranili, če ne bi že kako drugače preprečili gladovne stavke, vsekakor pa javnost zanjo ne bi nikoli izvedela, zato Blažič tudi ni gladovno stavkal.

Kajti če javnost za stavko ne ve, je ni. To je prvi pogoj gladovne stavke, ki se je dobro obnesel v dveh primerih, enem množičnem, drugem pa individualnem. Prvi je primer kosovskih rudarjev, ki so se leta 1989 zaprli v rudnik v Trepći in gladovno stavkali zaradi napovedanih ustavnih sprememb, ki naj bi ukinile kosovsko avtonomijo. Ta stavka je prišla v jugoslovanske medije, a je presegla tudi te okvire, ko je dobila solidarnostno podporo v Cankarjevem domu. »Če hoče gladovna stavka funkcionirati kot politično dejanje,« komentira Ervin Hladnik - Milharčič, »potrebuje te elemente: interes medijev, besedo, ki se bo borila, in potrebuje izraz solidarnosti.« Če pa hoče gladovna stavka delovati kot oblika individualnega protesta, prav tako potrebuje medije, predvsem pa mora biti dobro načrtovana in argumentirana, kot kaže primer psihiatra dr. Janeza Ruglja. Kot primer uspešne gladovne stavke, torej takšne, ki so ji oblasti ugodile v njenih zahtevah, pa tudi dokazuje, da pri gladovni stavki vendarle »šteje«, kdo je njen subjekt. Če so to gradbeni delavci v kočevski Prenovi, bi ti lahko pristali v kategoriji »načrtovanega samomora«, če jih oblasti ne bi premamile z obljubami, sicer neizpolnjenimi.

V kronologiji slovenskih gladovnih stavk pride film Lačni upora do 90. let minulega stoletja, ko so se »izrodile« prav s tem, da so se tako razmnožile. Kar pa verjetno ni edini problem gladovne stavke. Glede njene današnje vloge se avtorja filma, kot se zdi, strinjata s Svetlano Slapšak, ki pravi: »Gladovna stavka ima svoj družbeni učinek in odmeve le, če družba ni lačna. Problem današnje in širše evropske krize je, da bo gladovna stavka morda množična situacija.« Toda to ne bo več gladovna stavka. Kot dokumentarec, ki so ga zanimali slovenski primeri gladovnih stavk, je film dobro opravil svojo nalogo, vprašanje o drugačnih oblikah protesta pa je morda res bolj stvar fikcije. Za neoliberalizem nedvomno.