Celovečerni film Pero v režiji Damjana Kozoleta je več kot le hommage prijatelju in igralcu Petru Musevskemu. Je žanrski hibrid, ki briše meje med dokumentarno in igrano formo ter skozi terapevtski pristop odpira prostor spominu, čustvom in zgodbam soigralcev, ki jih je njegova naravna prezenca, človeška mehkoba in tiha žalost neizbežno zaznamovala.

»Perota prvič nisem videl v živo, ampak na filmu, kot se za filmskega igralca spodobi. V filmu Braneta Bitenca Lojze se je zbudil tako kot ponavadi leta 1995. Pero je igral povsem drugače od vsega, česar smo bili takrat vajeni,« svoje prvo srečanje z igralcem opisuje Damjan Kozole, ki Musevskega že leto zatem povabi k sodelovanju ter v naslednjih dveh desetletjih z njim posname osem celovečernih filmov. Res je, Peter Musevski igra drugače. Njegova prezenca na filmu je vselej pristna in globoka, ko v like dobrodušnih, a hkrati kompleksnih ljudi plasti občutke nemira, odvisnosti, nizke samopodobe in družbenega fatalizma. Gre za igralca, ki pogosto uteleša več, kot od njega terja scenarij, ter na filmu (so)ustvarja like nemočnih očetovskih figur, ki se v času tranzicije soočajo z brezposelnostjo, brezupom in praznimi obljubami o boljšem življenju. A med Petrom Musevskim in njegovo igralsko persono je pravzaprav tenka meja. Tudi on se pod svojimi vlogami ves čas bori s skritimi demoni. Z alkoholom, depresijo in neskončnimi dvomi vase. »Vse življenje sem se bal, da me bodo razkrinkali, da sploh ne znam igrati … Veš, kakšen stres je to,« v rekonstrukciji scenarija, ki sta ga leta 2019 pripravljala s Kozoletom, njegove strahove sedaj ubesedi Primož Pirnat.

Pero, strukturno razdeljen v pet ločenih segmentov, se prične s Kozoletovo naracijo izven polja. Z zgodbo o snovanju njunega scenarija; o nastajanju filma o Musevskem in njegovih strahovih. A še preden sta posnela en sam kader, Musevskega ni bilo več. In prav ta praznina, šok in bolečina se postavita v ospredje prvega poglavja filma, psihodramske delavnice Tomija Janežiča, ki v terapevtski krog povabi skupino igralk in igralcev, ki so na filmu zaigrali njegove prijatelje, sinove, hčerke in (bivše) žene. Film skozi skupinski pogovor in uprizoritve njihovih (zadnjih) interakcij s pokojnim nežno odpira prostor izgubi in žalovanju, a s tem izrazito intimnim, ranljivim in pogumnim segmentom kmalu preseže vprašanje individualne smrti, ki jih je zbrala v isti prostor. Svoj pogled namreč zareže v vse razpoke in patologije naše družbe, ki obsesivno zasleduje zdravje in srečo ter tabuizira in stigmatizira vse bolno in trpeče, z mentalnimi boleznimi, odvisnostjo, smrtjo in samomorom na čelu. »Nemalokrat se zgodi, da te bodo poučevali, kako biti bolj vesel in zadovoljen, kot da je biti žalosten in jezen samo po sebi slabo,« nas preko scenarija, v inkarnaciji svojih soigralcev, ponovno nagovori Musevski.

Drugo poglavje, v katerem igralca ponovno poosebi Pirnat, je fiktivno, a skozi igrano interakcijo režiserke Tine Ščavničar in Musevskega interpretira njegovo prepričanje, da se vse, kar igra, kasneje uresniči. Če se tukaj izmika igranju Metoda Trobca v nastajajočem feminističnem horrorju, saj »noče postati serijski morilec«, pa njegovo vraževerje že v naslednjem segmentu, posvečenem arhivskim posnetkom, prav boleče zaskeli. »Zmeraj ko sem na kakem visokem balkonu, pomislim, kako bi skočil čez ograjo,« v izseku Kozoletove Slovenke izreče Primož Pirnat, ko ob cigareti in steklenici laškega kramlja z Musevskim. Ta tudi tokrat pooseblja nemočnega očeta, izgubljenega v svojih hibah in bremenu generacije, ki svojim otrokom ne more zagotoviti stabilne prihodnosti. »Jaz tudi. Strah me je samega sebe,« z melanholično lahkotnostjo odgovori Pero, ki dobro desetletje kasneje izbere prav takšno smrt.

Zadnji poglavji sta zato najbolj osebni. V ozadje ponovno stopi Kozoletov glas, ki nas počasi zapelje v mesec, ko umre njegov prijatelj in pandemija paralizira ves svet. Pero je tako v prvi vrsti ganljivo poslovilno pismo izjemnemu igralcu, sodelavcu in prijatelju, ki pa zaradi »apokaliptičnih« okoliščin svojega nastanka postane več kot to. Je tudi film o režiserju Damjanu Kozoletu in o vseh nas. O naši družbi, normalizaciji alkoholizma in kolektivnem strahu pred soočanjem z (mentalno) boleznijo. »Dolgo časa sem razmišljal, kako bi najbolj enostavno opisal ta občutek. Kako je biti v taki depresivni glavi. Kot da bi ti nekdo pred možgane potegnil roleto in te rolete ne moreš več dvigniti,« nam tako s sklepnim zasebnim posnetkom svoj vseživljenjski boj pojasni Musevski, ki je s slovensko predpremiero filma v Kranju še zadnjič zavzel svoj oder Prešernovega gledališča.