Film se začne počasi, z dolgimi posnetki krošenj dreves v zimskem času, krajine in gozda in moškega, ki seka drva, in deklice, ki se potepa po naravi. To »Barje« ni daleč od Tokia, a tu še živijo mirno življenje ne le avtohtoni prebivalci, ampak tudi priseljenci, ki so potrebovali spremembo, mir. Ta mir skali prihod dveh predstavnikov podjetja, ki namerava v vasi zgraditi glamping – že ta absurden amalgam, »glamurozni kamping«, ne obeta nič dobrega. Vaščani argumentirano nasprotujejo, predstavnika, moški in ženska, pa se čez čas, četudi že sama dvomita o projektu, ponovno oglasita pri najbolj upornem vaščanu, ki živi sam s hčerko. Namesto da bi ga prepričevala v naložbo, se predvsem moški vse bolj navdušuje nad podeželjem, nad srnjadjo v bližini, ki »ni nevarna, razen če je ranjena«, kot pojasni domačin.

Nato pa hčerkica izgine. Vsa vas jo išče, oče in prišlek pa jo najdeta na snežni planjavi, kjer motri jelena in on njo; zastreljen je, torej nevaren, takoj uvidi oče. A meščan že plane, da bi pomagal otroku, oče pa ga podre na tla, da ne bi vznemiril jelena ... Zlo ne obstaja, zatrjuje Hamaguchi v tej meditativni freski, obstajajo pa nevednost, še vedno tudi narava s svojimi zakoni in zla sreča.