Tam se šolski izlet v Washington D. C., na katerem špricajo najstniški hormoni in mlade bolj kot ameriški Kapitol zanimajo riti sošolk, hitro spreobrne v politično satiro pravljičnih razsežnosti, ki mlado Lilian – novodobno Lolito – skozi razbito ogledalo nočnega bara posrka v trohneče drobovje ameriškega hrama demokracije. Kar sledi, je bizarna punk variacija Alice v čudežni deželi, ki z ravno pravšnjo mero distance in humorja secira razklano ameriško družbo: tukaj so neonacisti z afiniteto do poezije Edgarja Allana Poeja; militantni islamski skrajneži, ki se ponoči skrivaj razmetavajo na dvostopenjske ritme dubstepa; anarhopunkerji, ki brez konsenza razgaljajo svoje genitalije, in avantgardni umetniki, ki jih požirata domišljavost ter kulturni snobizem.

Lilian tako pada iz ene realnosti v drugo, ob čemer se vsaka naslednja etapa – novo poglavje, zvezna država, zajčja luknja, vizualno signalizirana v slogu nemega filma D. W. Griffitha – izkaže za hermetično zaprt svet radikalnih nazorov, ki ne zna soobstajati, poslušati in vzpostaviti dialoga z »Drugim«. A Lilian vse ideologije, ki jo poskušajo indoktrinirati, zavrže in od njih zbeži. Navsezadnje gre za film, ki upanje, da Amerika najde novo, še neprehojeno pot, polaga v roke naslednje generacije, vendar ji o tem v nobeni instanci ne pridiga; nasprotno, Sladkemu vzhodu uspe, da se ne jemlje prav nič resno.