Prvo razpoko v idiličnost vasice Mizubiki tako zareže prihod Takahašija in Majuzumi, predstavnikov podjetja Playmode, ki s sklicem vaške skupščine lokalnemu prebivalstvu predstavita gradbeni načrt za glamping. A ta je poln lukenj in nepravilnosti, na katere v izjemni sekvenci debatnega dvoboja med korporativnima zastopnikoma interesov kapitala in skupnostjo domačinov slednji tudi nemudoma opozorijo. Sledi izčrpna razprava o lokaciji in zmogljivosti greznice, ki grozi z onesnaženjem vodnih virov, o nevarnosti odprtih gorišč, ki lahko ob pomanjkanju nadzora povzročijo gozdni požar, ter o agresivnem pospeševanju začetka gradnje v želji unovčenja pandemskih subvencij in hitrem zaslužku brez resnega premisleka o tem, kako bo tovrstna turistična intervencija dolgoročno vplivala na okolje ter kvaliteto življenja okoliških živali in ljudi. Predstavnikoma kmalu zmanjka argumentov, ko v zadregi in brez odgovorov obsedita pred jeznimi vaščani, a tukaj film skrene s pričakovane premise obračuna med naravnim sobivanjem in izkoriščevalskim kapitalom. Hamaguči se navsezadnje zaveda, da svet ni črno-bel ter da v njegovi sivini ni enostavnih, enoznačnih antagonistov. Takahašiju in Majuzumi tako v nenavadnem zasuku perspektiv sledimo v Tokio in nazaj, kjer dolg dialoški pasus med vožnjo z avtomobilom še najbolj spomni na režiserjev monumentalen zadnji film Drive My Car, medtem ko gledalcu oba približa kot delavca, ujeta v kolesje sistema, ki zaradi simpatiziranja z vaščani v svojih delovnih zadolžitvah vidita vedno manj smisla.
Tudi mestna prišleka se tako kmalu pričneta asimilirati v podeželsko rutino, ki simbolizira življenje, skladno s tokom izvirske vode; življenje simbioze, solidarnosti in povezane skupnosti. S Takumijem sekata drva, nabirata vodo, pokušata lokalne udon rezance – lokalni ponos, ki se pripravlja s preciznostjo obreda – ter sledita jelenovim stopinjam. Stopinjam živali, ki po Takumijevih besedah napade zgolj, kadar je ranjen on ali njegov mladič. Ob tem v daljavi, izven vidnega polja, svarilno odzveni lovski strel; opomnik, da si tudi vaščani, ki navidezno sobivajo z naravo, to že do neke mere podrejajo ter ji vladajo.
Zlo ne obstaja, sprva predviden kot avdiovizualna meditacija o naravi, ki naj bi jo v odsotnosti dialogov spremljala le živa glasbena spremljava Eiko Išibaši (film je bil v tovrstni obliki oktobra premierno prikazan v Gentu), se tako postopoma razveja v večplastno ekološko parabolo, ki kmalu skozi močne metafore in nepričakovane preobrate pod vprašaj postavi tudi sam naslov. Mar zlo res ne obstaja? Spokojnost okolice sprva komaj opazno pretresajo abruptni rezi glasbe in montaže, ki melanholičen optimizem gozdnega prostora subtilno odpirajo prisotnosti nečesa hladnega in zloveščega. Kamera ponekod že skoraj moteče drvi ter, pripeta na zadnji del avtomobila, v kader tresoče ujema asfaltirano, pozidano, človeku prilagojeno okolico; kot da bi nas na podzavestni ravni vseskozi poskušala opominjati na nesinhronost, prepad med naravo in človekom. A šele odprt in nedefiniran konec nas dokončno prisili k razmisleku: kdo tukaj pravzaprav predstavlja zlo? Narava je neizprosna in kruta, a zdi se, da se zlo pojavi šele, ko vanjo poseže človek. Hamaguči zaključni prizor v montaži razreže do točke, da se vsakršna jasna interpretacija izmuzne pogledu; pogoltne jo megla, ki se razlije čez travnik in gledalca pusti v nejeveri. Je morda največje zlo prav človek človeku, naravi, samemu sebi?
