Najprej smo imeli filme o napol norih dirigentih in njihovih muzah, potem smo te zgodbe slišali v stvarni inačici in o teh ljudeh kot spolnih nadlegovalcih (dodati jim je treba še operne pevce), zdaj pa smo dobili film o zlorabi, le da ne gre za dirigenta, ne pevca, ampak za dirigentko in skladateljico, Lydio Tár. Za lezbijko. Tár v nordijskih jezikih pomeni fant.
Ob tej premestitvi je na mestu malček nelagodja: nam režiser Todd Field, na kar je opozorila resnična dirigentka Marin Alsop, ki se je delno prepoznala v Lydii, sporoča, da tudi ženske, tudi predstavnice zatirane spolne manjšine enako kot moški zlorabljajo moč? In ali to pomeni droben korak k »normalizaciji«, češ vsi smo isti, ne glede na spol in spolno usmeritev, patriarhat je mrtev? Ali pa je skozi žensko problematika bolj »sveža«, da ne rečem dražljiva? S Cate Blanchett v glavni vlogi je nedvomno izjemno uprizorjena.
Ameriška dirigentka Lydia Tár je v vzponu kariere, obeta se ji vodenje velikega berlinskega orkestra, pripravlja avtobiografijo, je strastno predana poklicu in akademskemu poučevanju. Ravno med poukom pride med njo in rahlo nevrotičnim, nebinarnim študentom do čudnega konflikta: on prisega na sodobnejše avtorje, ona vztraja pri Bachu. On ga zavrača, češ da je bil patriarhalen moški s kopico otrok ... Tukaj smo torej v območju problema kulture odpovedi: je treba umetnikovo delo enačiti z umetnikom, celo takšnim izpred več kot tristo let? Tár je odločna: ne!
Potem odide v Berlin, kjer živita njena partnerica (Nina Hoss), prva violina v orkestru, ki ga zdaj vodi Tár, in hčerka. Tár poskuša z zagnanostjo dvigniti raven izvedbene kakovosti, v svojem fanatičnem iskanju perfektnosti zvoka in izvedbe je hkrati občudovanja vredna in strašljiva; Cate Blanchett dirigira Mahlerja, kot bi bila Mahler, glasba v filmu je še en ključ za skrita sporočila. In brez milosti odslovi »odslužene«. Enako grobo »uredi« tudi zadevo v vrtcu – izpad, ki napoveduje njene temne skrite oblake. Je zvezda, in tem je dovoljeno več.
Postopoma pa se pokaže, da ne gre le za zlorabo moči in neusmiljenost v imenu boljše umetnosti, ampak je njena manipulativnost povezana tudi s seksualnimi apetiti. Najprej s študentko, potem z asistentko, ki jo maltretira do točke, ko ta ne more več in odide. Naslednji plen, mlada ruska čelistka, je bolj trdožive vrste, in tukaj se vlogi mačke in miši zamenjata do te mere, da jih po glavi dobi Tár. A hkrati vidimo, da je z njo nekaj narobe, da jo preganjata hiperaktivnost, nespečnost, da sliši nekakšne zvoke (kot Beethoven, preden je oglušel), pita se s tabletami, se izgublja. Dokončen zlom povzroči tista newyorška epizoda s študentom, ki je mrzil Bacha: prijavil jo je zaradi neprimerne obravnave.
To je točka, kjer se danes v zahodnem svetu lahko zatrese še tako veličastna kariera, še tako izjemni dosežki, in Lydia je ob vse: v Berlinu ob službo, zaradi nezvestobe ob partnerico in otroka, v New Yorku ob možnost nadaljevanja kariere. Poskus vrnitve v hišo staršev se zdi kot nočna mora. Na koncu jo vidimo v neki azijski državi, kjer morda dirigira lokalnemu zboru. Preživi.
Tár je izjemno režiran film, film neusmiljenega ritma, kjer nenehno hitimo za protagonistko, izjemno Blanchett, v menjavi prizorišč, dogajanj, v bliskovitosti, v kateri živi in ki povsem obmiruje le, ko je v igri glasba. Takrat je tišina, je zbranost, mir ... in potem zvok. Še en trenutek je, kot je Tár zmožna popolnega, meditativnega obmirovanja: ko hčerkico boža po nožici in jo tako uspava.
