Naslov drugega celovečernega filma srbskega režiserja Stefana Arsenijevića Strahinja Banović je naslov stare srbske ljudske pesmi in je nekakšen namig, da so bile vse zgodbe že tako ali drugače povedane in da se njihovi zapleti skozi zgodovino neprestano vračajo v novih in novih oblikah, pa naj gre za potovanja v neznano, razmerja moči ali ljubezen. Stihi te ljudske pesmi, ki jih občasno slišimo v filmu, so kot nekakšen eho iz davnine.
Eno takšnih potovanj v neznano je iz Gane vse do beograjskega begunskega taborišča prignalo tudi mlad par, za katerega se zdi, da ima nekaj več od ostalih: ima mlado ljubezen in merico upanja. Njemu, Strahinji, se kot nogometašu uspe prebiti v srbsko moštvo, kar mu omogoča integracijo in povečuje možnosti azila, ona, Ababuo, gledališka igralka, s predstavicami lajša življenje begunskim otrokom. Šele ob prihodu skupine sirskih političnih beguncev, izobražencev, ki naj bi jih v Angliji, če se jim bo do tja uspelo prebiti, čakalo nadaljevanje kariere, se Ababuo sooči s svojo lastno izgubo poklica in ponosa. In tako se neko noč, potem ko med njo in enim izmed Sircev preskoči iskrica, z njimi odpravi na pot proti Madžarski.
Strahinja pobega enostavno ne more doumeti, sledi jim in začne se agonična pot, ki jo vodi utečena mreža tihotapcev ljudi, neznosne stiske, dojenček, ki ga je mati pred tihotapci skrivala, a je zajokal, in jo sredi noči naženejo nazaj… Strahinja se na Madžarskem loči od skupine in po dolgem tavanju pride do begunskega centra, v katerem najde svojo ženo.
Intimna drama para, ki ga okoliščine trgajo narazen, kaže večplastnost neznosnih odločitev, ki jih morajo sprejemati begunci, od obrambe svoje lastne želje in samostojnosti do zahteve po enakosti spolov v paru in družbi (Ababuo čuti, da bo ostala odvisna ob moža, da bo vse bolj zgolj žena), od taktiziranja, da sirske begunce zaradi vojne obravnavajo bolj blago kot afriške in ima v Sirčevi družbi večje možnosti za dostojno življenje, do razcepljenosti med dva moška.
Srečanje zakoncev v madžarskem taborišču tako ne more biti drugega kot preplet frustracij in naklonjenosti razrvanih, obupanih, že vidno propadajočih. Ababou šepa, njene svetle vitalnosti ni več, zdaj je le še utelešenje vztrajanja pri tveganju na vse ali nič, »as far as I can walk«, Do tja, do koder lahko hodim, kot se glasi angleški naslov filma. Strahinja, ki ravno tako roma za njo, dokler ima moči, pa ji nima dati drugega kot ljubezen. Njegov poskus, da bi jo kot zakonito ženo na silo spravil nazaj v Srbijo, da bi uveljavil patriarhalni vzorec zadnje besede, na koncu sam opusti. V tej bitki so poraženci vsi, prihodnost pa negotova in strašno oddaljena.
Arsenijević izhaja iz konkretne točke, iz begunskega naselja, sveta v malem, kjer se predstavniki različnih kultur, različnih osebnih zgodovin in socialnih statusov znajdejo na kraju, ki ga razumejo kot izhodišče, na katerega pa jih policija nenehno vrača. Odvisni od množice »prevoznikov«, podkupljenih policistov in poznavalcev gozda in naluknjanih ograj, odvisni od pravcate mafijske gospodarske veje, ki izkorišča tujo nesrečo, a marsikomu vseeno pomaga naprej, Srbijo pa razbremenjuje begunskega bremena. Če pa to makro sliko stekajočih se potočkov ljudi proti namišljenemu raju na severu - ki postavlja neštete ovire, da bi ohranil svoj način življenja, četudi je sodeloval v večini dogodkov, ki so migracije sprožili – zumiramo, vidimo predvsem razbitine življenj.
