Dokumentarec, ki razkriva zlorabo, zločin, je sam po sebi koristen, tudi če ponudi zgolj dejstva. Kadar dejstva niso trdna, je potrebna zgodba, ki tudi s posrednimi dokazi opozarja na problem. In kadar ima režiser takšno zgodbo, mora skrbno izbirati med dozami dokazljivega, informativnega in čustvenega.
Kako je zgodbo o zahodnih »turistih«, ki so med vojno v Bosni za bogato plačilo v Sarajevo prihajali na »safari«, torej na streljanje z ostrostrelkami na prebivalce Sarajeva, na pravcati lov na glave, kjer naj bi bile otroške najdražje, kako je to pošastno odkritje, sicer ne novo, o njem se je šepetalo že med bosansko vojno, a vedno znova »pozabljeno«, podal režiser Miran Zupanič?
Začetek filma Sarajevo safari je na neki način iritanten. Zakrita priča, govorec s strelskimi tarčami v obliki ljudi v ozadju, je Slovenec, ki je v socializmu, šolan v Beogradu, deloval v obveščevalni službi. Po razpadu SFRJ je dobil delo pri »pomembni ameriški agenciji«, za katero je pod krinko novinarja med vojno poročal o razpoloženju med ljudmi … Bivši udbovec, skratka, ki pred kamero selekcionira informacije, a kljub zamegljevanju tega, kaj je sploh počel (je na avtobusu Beograd–Pale preverjal razpoloženje?), postavi prvi kamen v mozaiku: na avtobusu je videl tudi tihe potnike v lepih lovskih opravah, očitno zahodnjake; eden mu je povedal, da je Italijan. V Sarajevu je kasneje dojel, da so takšnim »turistom« za plačilo omogočili safari na v kotlini ujete prebivalce; dejansko jih je kasneje videl streljati iz zanje pripravljenih zased.
Njegovo in vse nadaljnje pripovedi režiser prekinja z medvojnimi posnetki Sarajeva, ki so del ogromnega arhiva, nastalega na različnih koncih vse od začetkov do konca bosanske vojne; film se konča s prizorom deklic, ki v šoli pojejo pesem o tem, ali jim bo dano preživeti ta dan. Po začetku filma pa nas pričaka tudi edini posnetek krvave stvarnosti sarajevskega vsakdanjika, ženske in moškega, ustreljenih na mostu, ki ju neki moški s pomočjo mimoidočih obupano tlači v prtljažnik in pelje v bolnišnico.
Drugo zgodbo o tistem času pripoveduje par srednjih let, sedeč na klopi v parku. Zgodbo o enoletni hčerkici, ki je na miren, sončen dan pred skoraj tridesetimi leti ravno shodila, ki je racala naokoli, medtem ko se je mama pogovarjala z znankama, ko je počilo … Paru je nekaj let kasneje umrl tudi drugi otrok, med porodom se mu je ustavilo srce. Ker je bilo v maminem srcu preveč žalosti, je rekel zdravnik.
Tretji govorec je Faruk Šabanović, režiser animiranih filmov, človek na vozičku, ki je takrat, med vojno, mladi študent fizike, odšel malo ven, ker je bil tako čudovit dan; želel si je videti sonce. Tudi njemu je enigma ubijanja iz plačljivega užitka nepojmljiva.
Četrti je bil analitik v bosanski vojski in tudi on je imel opraviti z nekom, ki je med zaslišanjem omenjal safari, kar je tudi dokumentirano, a so tega človeka potem izpustili in se je za njim izgubila sled.
Tako torej Zupanič previdno sestavlja mozaik, ohranja le tisto, kar sem mu zdi najbolj preverljivo in kar napeljuje na možnost novih odkritij in potrditev; ki, kot je povedal po projekciji, od premiere naprej ves čas prihajajo. Nikjer ne trdi, da je punčko ustrelil »lovec« in ne kakšen zdolgočaseni srbski ostrostrelec, je pa odločen v mnenju, da je vpetost v vojno nekaj drugega kot ta nova kategorija zla, ta lov za zabavo, to pobijanje v kotlini ujetih ljudi kot srn z lovskega stolpa. Kot je pojasnil bivši sarajevski vojaški analitik: »Tisto, kar nas je, vsega hudega vajene, po sarajevski premieri filma zares pretreslo, je bilo spoznanje, da smo za nekoga postali živali.«
P. S. Župan srbskega dela Sarajeva je že pred premiero (?) napovedal, da bo režiserja tožil, ko bo videl film. Te dni je tožbo res vložil, s pojasnilom, da film podpihuje medetnično sovraštvo.
