Hirajami, protagonistu novega filma Wima Wendersa, ki se s Popolnimi dnevi po 30 letih vrača na Japonsko, dnevi odtekajo v ustaljenem, monotonem ritmu, v katerega mehko vdirajo naključni utrinki lepote in poezije vsakdana. Žarek sonca, ki se razprši skozi drevesno krošnjo; veter, ki ga ob vožnji s kolesom poboža po obrazu, in glasba, ki ga spremlja med jutranjimi premiki čez mesto. Film, ki je igralcu Kodžiju Jakušoju v Cannesu prinesel nagrado za najboljšega igralca, Wimu Wendersu pa japonsko kandidaturo za tujejezičnega oskarja, se bere kot ljubezenska pesem analogni umetnosti in drobnim, mimobežnim trenutkom življenja.
Hirajamov dan je rutina, ki v svoji repetitivnosti prav kmalu začne delovati domače. Zjutraj še ob mraku vstane, si pristriže brke, umije zobe, poškropi drevesa, ki jih v lončkih goji pod lučjo, obleče delovni kombinezon in odrine na delo. Med vožnjo na starem kasetniku posluša rock glasbo, med malico z analognim fotoaparatom lovi dnevno svetlobo in pred spanjem prebira romane, ki jih vsake toliko skrbno izbere v lokalni knjigarni. Hirajami sta tovrstna preprostost in ustaljenost dni v zadovoljstvo, čeprav svoj delovnik sicer v celoti posveča čiščenju javnih stranišč mesta Tokio, ki nas s pedantno natančnostjo od blizu seznanijo z njihovo tehnološko inovativnostjo in arhitekturno dovršenostjo. Ni skrivnost, da ta resnično impresionirajo vsakega turista – a so vtis očitno naredila tudi na Wendersa, ki Hirajamo z dokumentaristično observacijo spremlja čez proces dela: od razkuževanja, brisanja in pometanja površin do čiščenja ob uporabi ogledalca, s katerim umazanijo lažje najde v skritih kotičkih moških pisoarjev.
Hirajamo naključni uporabniki stranišč ob delu najraje prezrejo ali vsaj nelagodno zaobidejo, a ta mu vendarle ostaja neverjetno predan. Film v tem aspektu odlično zajame specifičnost in časovnost dela, kot tudi reakcije mimoidočih ljudi, ki ga – z izjemo z družbeno hierarhijo še neobremenjenih majhnih otrok – zlepa niso pripravljeni pogledati v oči in prepoznati kot (sebi enakopravnega) človeka. A Wenders njegovo slepo predanost delu vendarle nekoliko romantizira, s tem ko Hirajamo postavlja v položaj človeka, ki zgolj tiho, že skoraj dostojanstveno sprejema svoje marginalizirano mesto v družbi; tudi v trenutkih, ko ga someščani v prostoru namenoma prezrejo. Wendersov zahodnjaški pogled »od zunaj« pa se tukaj ne konča. Njegovi vplivi se raztezajo predvsem čez detajle Hirajamovega konzumiranja kulture: fascinacijo nad glasbo Louja Reeda, Patti Smith in Vana Morrisona ter branje knjig anglosaških avtorjev, kakršna sta William Faulkner in Patricia Highsmith. Mednje se le redkoma priplazi tudi kakšna japonska referenca, da nas spomni, kje pravzaprav smo.
Saj ne, da bi to lahko kadarkoli zares pozabili. Wenders v kamero navsezadnje ne lovi le fascinantnih detajlov visokotehnoloških tokijskih stranišč, temveč tudi prostrano obzorje gosto pozidanega in naseljenega mesta ter njegovih skritih kotičkov: prostranih in lepo negovanih parkov, okrepčevalnic z domače pripravljeno hrano, kjer rednim gostom lastnica kdaj tudi kaj zapoje, hipsterskih prodajaln glasbenih kaset ter majhnih knjigarn, kjer se rabljene knjige prodajajo za simbolično plačilo. Hirajamov vsakdan v tovrstnem okolju je zato lep, umirjen in izpolnjujoč v svoji meditativni repeticiji, dokler mu vzpostavljenega zenovskega miru ne pretrese nepričakovan obisk mlade nečakinje in njene matere, Hirajamove sestre. Njena prisotnost sugerira premožnost, pripadnost višjemu razredu, ki pa ga Wenders zares ne komentira. Očitno je, da ta bivalnih pogojev in poklica svojega brata ne odobrava; detektiramo lahko celo kanček sramu, ob čemer pa ostane nepojasnjeno, ali ni bilo potemtakem Hirajamovo skromno življenje stvar osebne odločitve, in ne težkih življenjskih okoliščin. To bi vsekakor pojasnilo njegovo spokojno sprejemanje sveta, kakršen je – brez nezadovoljstva, otopelosti in občutka brezizhodnosti. Wenders tako prav skozi tovrstno nedorečenost konca v sicer očarljivem slavljenju lepot vsakdana izpade nekoliko naivno. V prezrtem in slabo plačanem delu je navsezadnje dosti lažje najti plemenitost, zadovoljstvo in veličino, če nam v ozadju daje oporo skrito finančno zaledje.
